Spoznajte praznik martinovo ali jesenski pust

Praznično leto Slovencev je izredno bogato. Z leti, desetletji in stoletji se spreminja, kakor marsikaj drugega. Način življenja narekuje predrugačenja, ki sledijo novim časom, novim navadam.

Med tradicionalnimi prazniki, ki jih v zadnjih letih najraje obujamo, pa je prav gotovo martinovo, ki ima, kakor še marsikateri drug praznik v prazničnem letu Slovencev, svoj izvor v poganskih obredjih. Tudi tega praznika cerkev v svojih prizadevanjih nikoli ni mogla povsem zatreti. Zato je v primeren čas postavila god svetega Martina, privzela in prilagodila domala vse šege in praznovanja, ki so tako šele kasneje dobila krščanski pomen. Na Slovenskem so se ponekod ohranila do nedavnega, oživljanje tega praznika pa je posebej živo v krajih z vinogradniško tradicijo.

Zakaj pravimo, da je martinovo jesenski pust? Odgovor moramo poiskati v poganskem bistvu tega reka: november je bil namreč čas poganskih zahvalnih daritev za letino in uspešno pašo, čas priprave zalog za zimo, čas kolin in blagoslavljanja črede. Zlasti pa je bil to čas obilnih zahvalnih pojedin, ki so bile toliko obilnejše, kolikor obilna in bogata je bila letina. Kakor je pustna gostija pomenila začetek 40-dnevnega posta, je tudi Martinova večerja po prvotnih cerkvenih predpisih napovedovala adventni post. Sledove tega dogajanja je bilo do nedavnega čutiti tudi na Primorskem, kjer so se poroke odvijale le dvakrat v letu: pred pustom in ob martinovem.

Kdo je bil pravzaprav sveti Martin? Gre za dečka, ki se je rodil poganskim staršem leta 316 v današnjem Szombathelyju na Madžarskem. Že zgodaj je postal kristjan, se s starši preselil v Francijo in bil tam posvečen v mašnika. Ustanovil je prvi samostan na Francoskem. Bil je izvoljen za škofa v Toursu, kjer je leta 397 tudi umrl. Okoli njegove osebnosti in življenja se je v stoletjih spletlo nešteto zgodb, ki so se ljudem neverjetno vtisnile v spomin.

Svetemu Martinu je posvečenih na tisoče cerkva, samostanov, mest in gradov po svetu, samo v Sloveniji okoli 120. Med najlepše primere pri nas sodi utrjeno srednjeveško naselje Šmartno v Brdih, kjer notranjost cerkve, posvečene svetemu Martinu, bogatijo freske Toneta Kralja. 

Ali pa cerkvica Sv. Martina nad Brjami, ki je v svoji majhnosti, akustičnosti in opremi tudi nekaj posebnega. Polreliefne upodobitve so delo akademskega kiparja Petra Černeta iz Ljubljane, ki se je zgodb o sv. Martinu lotil na čisto poseben način. Tudi najpogostejšo upodobitev sv. Martina, ki  kot usmiljen vojščak reže z mečem svoj plašč, da bi ga polovico podaril beraču, je predelal na svoj, izviren in hudomušen način. Martin namreč beraču izroča pršut, na konjevih prsih pa visi mercedesova značka.

Cerkev Sv. Martina v Martjancih

Na Slovenskem so martinovo vedno praznovali na različne načine, največ šeg pa je bilo povezanih z Martinovo večerjo in pokušnjo mladega vina, ki naj bi 11. novembra dozorelo iz mošta v vino. Tako tudi na Primorskem, posebno v Brdih, na Krasu in na Vipavskem, kjer je vino doma. Starejši ljudje pripovedujejo, da se »ob svetem Martinu  da vino na špinu«. Omenjajo tudi Martinovo gos, ki jo je v naših krajih pogosto zamenjal puran (ali dindijot, kakor so mu rekli), petelin, kokoš, divjačina, zlasti fazan, ponekod celo pečen oven (kaštron po domače) ali celo dobro rejen maček. Ponujen kot zajec, seveda!

Odkod Martinova gos? Razlag in ugibanj okoli njenega izvora je več, povsem verjetno pa je bila gos daritvena žival pri jesenskih poganskih obredih; razširjeno je bilo tudi vedeževanje iz gosje prsne kosti, ki naj bi z barvo napovedovala, kakšna bo zima in koliko snega bo prinesla.

V Brdih so vedeževali tudi iz martinca, večjega jabolka, ki ga je gospodinja na večer pred martinovim posadila na sod ali prešo. Vanj je zabodla vejice brina, rožmarina, lovorja, sivke in pelina ter rekla: Svet Martin, očisti in obvaruj ga in daj, da bo k letu klet spet polna. 

Če se je martinc posušil, je to napovedovalo dobro vinsko letino, če je segnil, pa slabo.

Podobna posebnost je bil v Brdih tarcent ali šperonc, nekakšen rožni venec, ki so ga obesili na pipo, predno so začeli točiti mlado vino. Sestavljen je bil natančno iz 13 lesenih členov (iz lesa vinske trte), namreč kolikor je črk v izreku:Martin, varuj ga!

V večini krajev z vinogradniško tradicijo so se na martinovo zbrali moški, hodili od kleti do kleti, pokušali, primerjali, pili in pekli kostanj. To je bil tudi nenapisan čas poravnave dolgov, najemnin, dajatev... Neredko so gospodarji povabili k večerji pridnejše delavce, obrtniki, kot na primer solkanski mizarji, pa svoje vajence.

Danes Slovenci praznujejo martinovo na različne načine. Ponekod se še vedno zberejo v kleteh, pokušajo in zapojejo. Ponekod uprizarjajo blagoslov mošta, ki takrat postane vino. Gostilne in restavracije v tem času ponujajo številne značilne martinove jedi: martinovo gos, mlince, kostanj, mlado vino... Slovenci smo si omislili tudi vinsko kraljico, ki jo navadno okronajo ravno ob martinovem. 

Zaključek Martinovo je brez dvoma praznik, ki lahko postane, na kultiviran in premišljen način, dobra turistična atrakcija številnih slovenskih krajev, turističnih kmetij in vinogradniških domačij. Tako obredje kot simbolika, predvsem pa kulinarična podoba omogočajo oblikovanje ponudbe, ki, zaradi raznolikosti, privablja Slovence same, še bolj pa tujce, turiste, ki jih klasična hotelska ponudba ne zadovolji povsem in zato iščejo avtentična, barvita in družabna doživetja, povezana z odličnimi slovenskimi vini in jedmi

Vir: hišakulture.si