Novo leto je čas novih priložnosti in novih doživetij

Piše se novo leto in obrnilo je že številko 2015 - malo v primerjavi z večnostjo, veliko in za nas pomembno v sedanjosti - dano vsem nam, da ga živimo, kakor najbolje znamo.

In kako bomo pristopili? Bomo pustili, da odide mimo, zaradi vseh slabih izlušenj in težav obupali ter se morda celo izmaknili novim izzivom, obupali tudi nad vsemi odnosi, ali pa bo to leto novih priložnosti in novih doživetij? Odločitev je v nas samih. In odgovor v odnosu, ki rešuje... O tem razmišlja ter z nami deli nasvete Andrej Omulec, mag. zakonskih in družinskih študij, psihoterapevt in družinski terapevt.

Vsak izmed nas nosi s seboj skozi življenje veliko stvari, veliko navad t.i. »železnih srajc«, katerih se težko znebi, saj so dnevno z njim. Narediti nekaj na novo pomeni rasti, oz. izrasti iz nečesa starega v nekaj novega. Po raziskavah bi se naj tako razvijali tudi možgani. Iti preko sebe in narediti tisto, za kar vemo, da bi morali in še nismo. Lahko gremo iz tako imenovane cone udobja, ki nas pusti stagnirati in nam dela medvedjo uslugo. V tej coni udobja se počutimo čisto super, vendar s tem nič ne spremenimo. Če pogledamo naš vsakdan, ki ga doživljamo in spremljamo preko medijev, je vse prej kot rožnat. Vprašanje je, ali se lahko odločimo in naredimo nekaj drugače v svojem življenju, da bomo srečni, ali se še mi vdamo v usodo vsega tega žalostnega okolja, v katerem živimo in obupamo, ter zaplavamo v to zamrznjeno stanje občutkov in si rečemo, nič se ne da spremeniti. Ali se pa odločimo in gremo naprej pokončno ter se zavedamo minljivosti, živimo trenutek, ker trenutek je sedanjost, ali »živimo k smrti« kot je nekoč izjavil znani Nemški filozof Heidegger. Odločitev, kako bom živel jaz in moja družina, je moja, se pravi, da lahko najdem smisel v tem, kar imam in pustim stvari, ki so pretekle za sabo in grem naprej.

Se lahko odločim, da bom vsak dan posebej prijazen s svojim partnerjem in s svojimi bližnjimi? Stvar našega gledanja seveda ni samo v odločitvah, veliko je tudi v podzavestnih reakcijah, ki se nam sprožajo same po sebi. Dobro se je zavedati, da nad temi reakcijami (fizično nasilje, razne zasvojenosti v začetni fazi, kompulzivna ponavljanja, aroganca, impulzivna vedenja) imamo moč in jih lahko preoblikujemo na način, da si ozavestimo določeno neprijetno situacijo, v kateri smo in odreagiramo drugače.

Primer: Mož in žena se spreta. Iz te situacije lahko naredita čisto dramo, teden dni se ne pogovarjata, med prijatelji se ogovarjata, otroke ščuvata drug proti drugemu in imata hladno vojno. Lahko pa sta ranljiva drug z drugim, se začneta pogovarjati, kaj se je zgodilo in iz tega izrasteta, saj se večina ljudi, ki so si blizu, ne prizadene namerno, razen takrat, ko partnerju hočeš pokazati, kako težko ti je in to narediš na način, da mu nekaj, kar ga bo prizadelo, narediš namerno.

Ali lahko gremo preko starih preteklih zamer? Si lahko drug drugemu oprostimo in začnemo znova? Veliko tega začeti znova najdemo tudi v Svetem Pismu. Tukaj velja poudariti tudi odnose v delovnih kolektivih, kjer je veliko zamere med sodelavci. Lahko odpustim oz. izpustim iz sebe vse te občutke zamere? Ne govorim odpustiti drugemu, ampak sebi. Lahko živim brez teh občutkov, ki me težijo in me spravljajo v tesnobo? Ti občutki najbolj ubijajo vsakega posameznika in se preko projekcijske identifikacije prenašajo na njegovo družino. Na dolgi rok zamere povzročajo pravo razdejanje, če veliko stvari tlačimo v sebi brez, da tega damo iz sebe. Če stvari, ki nas težijo, ne izgovorimo, to pomeni telesno stisko in bolečino, ki pa sodeč po raziskavah lahko vodi v določena bolezenska stanja, tako psihična, kot fizična. Zato je pomembno dati težke občutke iz sebe in se o njih pogovarjati. To velja za vse segmente življenja, tako v domačem, kot delovnem okolju.

Lahko začnemo znova in na novo? Si lahko dovolimo drug drugemu nove začetke in si naredimo uslugo ter se opravičimo svojim bližnjim, ter naslednjič odreagiramo drugače? Če imamo moč empatije oz. vživeti se v ljudi okrog sebe, to pomeni odrešitev, saj točno vemo, kako odreagirati. Vloga empatije je posebej pomembna pri starševstvu, saj točno veš, kaj tvoj otrok v določeni stiski potrebuje, ker je ta kompas vrisan v naših globinah. Ta kompas je mišljen kot čutenje in podoživljanje otroka. Če se vživimo v njegovo vlogo, točno vemo, kako naj odreagiramo. Seveda tudi tukaj na področju starševstva lahko začnemo znova in na novo.

Kar se tiče službe, vemo, kakšna je situacija, da je vse prej kot svetla. Bistveno vprašanje je, ali lahko znotraj tega, kar imamo na razpolago, najdemo nekaj kar nas izpolnjuje, zadovoljuje in osrečuje (hobiji, prostovoljstvo, dobra dela …)? Vemo, da se od tega ne da živeti, ampak človek je v svojem bistvu naravnan na delo in koristnost za družbo. Če pogledamo čisto iz nevroznanosti, je za človeka delati in biti koristen osnova za njegov razvoj. Zato je pomembno, da ne izgubimo ciljev in motivacije za naprej. Lahko začnemo znova na vseh področjih, zato je pomembno, da si zastavljamo nove izzive in cilje v tem letu. Za lažje zastavljanje ciljev in nove začetke je pomembno, da imamo nekoga, ki nam pomaga nositi naš križ. Odnos je tisti, ki rešuje… 

Text: Andrej Omulec, mag. zakonskih in družinskih študij, psihoterapevt in družinski terapevt