FOTO: Znana pomurska likovnika razstavljata v Ljubljani

Vse do konca meseca maja bo v Galeriji Ekonomske fakultete v Ljubljani na ogled zanimiva razstava, poimenovana „ENA + EDEN“. Tokrat že drugič tam razstavlja Tatjana Mijatović, ki je letos k sodelovanju povabila tudi Roberta Juraka iz Logarovcev.

Ob tej priložnosti sta Mijatovićevo in Juraka, predstavila likovni kritik Mario Berdič in profesor likovne vzgoje Zlatko Jakovljevič. Tako smo med drugim izvedeli, da likovna dela Tatjane Mijatović označuje nenavadno, že na daleč prepoznavno stilizirano, mestoma organsko, mestoma geometrijsko oblikotvorje v smislu sestavljanja bodisi mozaičnim bodisi vitražnim elementom podobnih “celic”, ki imajo pogosto tudi svojo notranjo “jedrno” strukturo, v asimetrično, fluidno učinkujoče omrežje s prevladujočo krajinsko motiviko, četudi lahko neredko srečamo vkomponirane človeške in živalske figure, predvsem ribe, vnašajoč v dogajanje nekaj otroške igrivosti. „Takšni večcelični likovni organizmi, pogosto v kombinaciji z dripingovskimi posegi (polivanje barve), pri nekaterih kritikih sicer vzbujajo asociacije na neoimpresionistični pointilizem, vendar pa je gradnja slikovne površine v primeru Tatjane Mijatović bolj sintetistična (cloissonizem), torej bližje postimpresionističnemu zapiranju oblik, kot pa divizionističnemu razkrajanju, še posebej zaradi črnih kontur, s katerimi jih včasih okvirja“, je dodal Bedrač.

Jakovljevič pa je Roberta Juraka najprej predstavil, kot mojstra, ki obvladuje material, potem pride navdih – za umetnost. „Robert Jurak je zagotovo mojster, ki mu navdiha ne primanjkuje in z Muzo si večkrat nalijeta čistega vina. Avtorja poznajo spremljevalci umetniške scene kot performerja – kiparja, ki kritično komentira naš skupni prostor in čas. Rdeča nit umetniških akcij je dolga že več kot desetletje. V tem času je njegovo delo dozorelo ter dobilo želeno kvaliteto in prepoznavnost. Nakazuje pa tudi na čas, kjer se na pot kreativnosti skozi globalizacijske procese nenehno postavljajo nove ovire. Kosi, izbrani iz zakladnice narave, izgrajeni v zavetju ateljeja, pričajo o poetični prepletenosti materialov ter likovni izraznosti površine in vsebine. Imaginarni orkester igra nemo glasbo kipov in ne glede na to, kakšne misli nam uhajajo, lahko začutimo uigranost podrobnosti s celoto“.

Več fotografij v spodnji galeriji...