A. Omulec: »Navezanost v otroštvu deluje kasneje na našo zaljubljenost«

Ob rojstvu smo vsi bili zaradi biološkega primanjkljaja nebogljeni, fizično in čustveno popolnoma odvisni od mame. Zadovoljena potreba po fizični in čustveni varnosti je bila ključna, da smo  preživeli, se optimalno psihofizično razvijali. Tako smo razvili - če smo imeli srečo - varno navezanost na mamo, starše…O tem kako se oblikuje naša navezanost in posledično naš razvoj osebnosti ter kako pomembno deluje kasneje na našo zaljubljenost – z nami mag. zakonskih in družinskih študij, psihoterapevt, Andrej Omulec.

Varna navezanost dojenčka na mamo je ključna za razvoj njegove osebnosti in rast

Za evolucijsko preživetje organizmov je bistvenega pomena navezovanje na starejše, modrejše in izkušenejše posameznike. Starejši vzbudi varnost in zaščito mlajšemu, zato se ta počuti varnega. Večji je otrokov občutek varnosti, večji je njegov prostor raziskovanja. Otrok v tem primeru lažje raziskuje prostor in okolico. V primeru občutka tesnobe se ta pride potolažit k skrbnikom in zatem nadaljuje svojo raziskovalno pot. V primeru, da pa mlajši s strani starejšega in izkušenejšega posameznika ni deležen občutka varnosti, se je ta v zgodnjem obdobju prisiljen sam spopadati s stisko osamitve. Na podlagi tega njegov strah še večji. Otrok tako začne uporabljati svojo lastno energijo za primarne mehanizme umiritve svojega notranjega napetega občutka, ki mu daje občutek varnosti. Takšne obrambne mehanizme otrok uporablja, da zadovolji tisti del, ki mu ni bil dan iz strani skrbnikov. Pri tem kompenzira energijo za vzdrževanje varnosti in s tem uravnava strah, ki ga doživlja. Tako mu ne ostane več energije za učenje in raziskovanje. Vse to pa je velika ovira za njegov razvoj osebnosti in  telesni razvoj. Tako je za vzpostavljanje varne navezanosti in posledično raziskovanje okolja brez strahu, bistvenega pomena občutek fizične in čustvene varnosti, ki jo otrok prejme v prvih letih svojega življenja od svoje mame.

Delovanje vzgoje na možgane

Če pogledamo daleč nazaj v prazgodovino, so se pred tristo milijoni let pojavili prvi plazilci, o čemer pričajo tudi naši možgani. Podedovali smo tri dele med seboj povezanih možganov, in sicer plazilski del možganov, sesalski del možganov in človeški del možganov.

Vsi trije so med seboj povezani in včasih delujejo složno. Kemične snovi pa lahko povezave med temi posameznimi deli porušijo. V vlogi vzpostavitve ravnovesja v možganih otroka imajo pomembno vlogo starši, saj pomagajo otroku vzpostaviti komunikacijo med tremi deli možganov. Se pravi, starš pomaga otroku regulirati njegova težka občutja. Otrok ali človek, ki nima razvite kontrole svojih impulzov odreagira  impulzivno, z begom, bojem in zamrznitvijo. Tako imenovani plazilski možgani, katere bi si naj delili z vretenčarji, sprožajo instinktivno vedenje, katero je povezano z preživetjem. S tem delom možganov podzavestno nadzorujemo življenjske funkcije delovanja, ki se jih ne zavedamo (prebavni sistem, krvni obtok, ravnotežje, lakota, občutek za teritorij). Sesalski možgani ali čustveni možgani so t.i. limbični sistem. Ta del možganov ima podobno kemično sestavo, kot pri drugih sesalcih. Tovrstni možgani sprožajo močna čustva, katere obvladujejo razumski možgani. Pomagajo nam regulirati primitivna čutenja, katera nas silijo v prej omenjen boj, beg in zamrznitev.

Racionalni možgani ali čelna režnja (neokorteks),ta del možganov obsega petinsedemdeset odstotkov celote možganov. Prav čelna režnja oblikujemo z vzgojo. Na primer, ko se na otroka odzivamo čustveno, mu pri tem pomagamo razvijati čelne režnje. To je del možganov, ki ima zasluge za dosežke ljudi. V primeru, kadar je posameznik odtrgan od socialnih stikov, se čelni režni ne razvijejo. Takšni ljudje so zmožni narediti najokrutnejše stvari, zavajajo ljudstvo in mu hkrati gledajo v oči z raznoraznimi izgovori, morijo ter delajo zločine nad lastnim narodom. Če so možgani pozitivno razviti je njihova največja funkcija, da so ustvarjalni, imajo veliko pozitivne kreativnosti in pozitivne zavesti o sebi, konstruktivno rešujejo težave, ter so prijazni in sočutni do drugih.

Odnos do otroka ima največjo vlogo pri tem, kako se bodo čustveno razvijali njegovi možgani in kako se bodo ti trije deli možganov med seboj povezovali. Lahko bo trpel, ko se bodo njegovi plazilski možgani prebujali in sprožali impulze, se pravi  da se bo odzival impulzivno, se branil, ali pa se bo na življenje odzival pretirano razumsko, kar se bo odražalo v strahu pri vzpostavljanju odnosov z drugimi. Preko sočutne drže staršev, pa se bodo njegovi  racionalni možgani naučili sodelovati s čustvenim delom v njegovih sesalskih možganih - tako bo lahko užival. Če je odnos do otroka med vzgojo in občutki, ki jih doživlja znotraj družine konstruktiven, se bo raven socialne inteligence povezala z ravnijo človekovega sočutja in pozornosti, pri čemer se bo otrok lahko razvijal v zdravo osebnost.

Zaljubljenost in navezanost

Razvoj možganov v zgodnjem otroštvu deluje tudi na samo zaljubljenost. Tukaj se narava nikoli ne zmoti, saj vedno izberemo pravega partnerja, je pa od nas samih odvisno, kaj bomo iz zaljubljenosti naredili. Izbor partnerja poteka na podlagi sesalskih možganov, racionalni možgani so pa tisti, ki iz tega, kaj imamo na razpolago, izoblikujejo odnos.

Zaljubljenost je enkratna in neponovljiva. Ob nobeni drugi osebi, ne moremo podoživeti tega občutka. Se pravi, da zaljubljenost vsak doživlja drugače. Doživljanje zaljubljenosti se razlikuje že med spoloma (ženska - moški), zato je treba upoštevati organsko, socialno, kot tudi psihično predispozicijo fenomena zaljubljenosti. Strokovnjaki ugotavljajo, da ima dinamika zaljubljenosti predvsem podlago v zgodnjem otroštvu, ki se prenese v kasnejšo obdobje in odigra v zaljubljenosti. Zato je dinamika zaljubljenosti zelo pogojena z zgodnjimi travmami iz otroštva. Še posebej velja poudariti, da je mati v prvem obdobju otrokovega življenja tista, ki mu lahko da največ, se pravi da ima nanj največji učinek. Prav tako velja enako za mamo, ki ni otrokova biološka mati. To obdobje ima veliko učinka na kasnejšo odraslo dobo, ko vzpostavljamo odnose s svojim partnerjem. Seveda je pa kasneje stvar odločitve, kako se odločimo sam partnerski  odnos naprej razvijati.  V nasprotnem primeru ta odnos dokaj hitro zamre, partnerji si postanemo tujci znotraj zveze ali se celo razidemo.