Praznujemo dan samostojnosti in enotnosti

Na današnji dan leta 1990 je takratna slovenska skupščina razglasila izide plebiscita o odcepitvi od Jugoslavije, zato danes v Sloveniji praznujemo dan samostojnosti in enotnosti.

Plebiscit, ki se je udeležilo 93,2 odstotka volivcev, je bil izvršen 23. decembra leta 1990. Okoli 95 odstotkov volivcev je na vprašanje: »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« odgovorilo z »da«. Tri dni po plebiscitu, 26. decembra, so bili razglašeni rezultati. Ta dan obeležujemo kot državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti. 25. junija 1991 je republiška skupščina uzakonila Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracijo o neodvisnosti in tako postavila formalni temelj slovenski samostojnosti. Dan kasneje, 26. junija, je bila suverena slovenska država slovesno razglašena, s čimer so se končala prizadevanja za njeno samostojnost.

Ta državni praznik se je leta 2005 preimenoval iz dneva samostojnost v dan samostojnosti in enotnosti. Na ta dan smo namreč Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini. Za Slovence je 26. december eden najpomembnejših dni novejše zgodovine.

Foto: delo.si

Dogodki pred tem…

A kaj se je dogajalo pred tem, kateri dogodki so vplivali na takšno (neponovljivo) enotnost med Slovenci, da so tako množično odšli na volišča (takšne volilne udeležbe namreč niso doživeli noben poznejši referendum ali volitve)?
Prvič se je misel o črni prihodnosti Jugoslavije Slovencem realneje usedla v zavest ob Titovi smrti. Čeprav so se ljudje množično zbirali ob vlaku z njegovo krsto, si je verjetno že marsikdo mislil, da utegne imeti njegov odhod neugodne politične posledice in da se težave šele začenjajo. In če so se osemdeseta leta začela s Titovo smrtjo, ki je za nekatere morda predstavljal simbol povezovanja med različnimi narodi v Jugoslaviji, so se nadaljevala veliko slabše. Gospodarstvo sta hromila visoka inflacija in dolgovi do tujine in ker je bilo finančno stanje drugih republik še slabše kot pri nas, so se pojavljali očitki, da Slovenija plačuje slabo delo vse države.

Tudi na političnem področju slabše in slabše
Tudi na političnem področju ni bilo nič bolje. V Sloveniji so se pojavljale želje po sodelovanju pri odločanju in politični demokraciji, srbsko vodstvo pa je za te želje ostajalo gluho. Še več, spor med Slovenijo in Srbijo je bil vse ostrejši. Jugoslavija se je tako sredi osemdesetih let znašla v slepi ulici. O pravi opoziciji v Sloveniji lahko govorimo šele v poznih osemdesetih letih, ko se je začelo povezovanje opozicijskih skupin. Najprej so bila to društva, ki so delovala v okviru Socialistične zveze, v začetku leta 1989 pa so nastale Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovensko krščansko-socialno gibanje ter gibanje Zelenih. Ta združenja so skupaj prvič javno nastopila februarja 1989 na protestnem zborovanju v podporo rudarjem na Kosovu, kar je posredno nakazovalo tudi na nestrinjanje s srbsko politiko.

Poleti 1989 dopolnila k ustavi
Poleti istega leta so se začele pojavljati zamisli o »asimetrični« federaciji. Posebna ustavna komisija v Ljubljani je pripravila dopolnila k slovenski ustavi. Ta so zelo očitno spreminjala razmerje med Slovenijo in Jugoslavijo ter poudarjala pravico do samoodločbe in razdružitve. Na novo so bile opredeljene tudi finančne obveznosti do Beograda, urejanje vprašanja človekovih pravic in rabe slovenščine. Določili so tudi himno Slovenije – Zdravljico. Spremembe je 27. septembra potrdila republiška skupščina, v Srbiji pa so jih označevali za izdajo. Srbi in Črnogorci so se decembra pripravljali na miting resnice v Ljubljani, da bi, kot so sami pojasnjevali, Sloveniji dali pravo sporočilo o Kosovu in Jugoslaviji. Miting se ni nikoli zgodil.

Zadnji kongres Zveze komunistov Jugoslavije
Januarja 1990 se je nato zgodil še nekaj, kar je dokazovalo, da so Jugoslaviji štete ure. Na 14. izrednem kongresu Zveze komunistov so slovenski predstavniki sejo zapustili, saj so bili vsi njihovi predlogi za konfederacijo preglasovani. Zveza komunistov Jugoslavije se po tem dogodku ni sestala nikoli več. Istega meseca so bile v skladu z volilno zakonodajo, ki jo je sprejela slovenska republiška skupščina, razpisane prve povojne večstrankarske volitve, ki so jih izvedli aprila. Zmagala je Demokratična opozicija Slovenije (Demos), Lojze Peterle pa je postal prvi premier slovenske nekomunistične vlade po letu 1920. Kot zanimivost naj dodamo, da so se ministri podpisali še pod staro prisego, ki je govorila o spoštovanju socialistične ureditve.

Foto: siol.net

Priprave na osamosvojitev in prvi korak po poti samostojnosti
Vojaško vodstvo Jugoslavije je medtem že izdalo tajen ukaz o prevzemu orožja Teritorialni obrambi. Sloveniji je uspelo obdržati okoli 30 odstotkov orožja. Kljub temu je bilo že jasno, da so vsa prizadevanja zvezne vlade o ohranitvi Jugoslavije propadla. Slovenska vlada je nadaljevala priprave na osamosvojitev, ministrstvo za obrambo pa je v dogovoru z najvišjimi organi republike začelo v tajnosti oblikovati lastne oborožene sile, ki bi Slovenijo varovale pred jugoslovansko armado. Ministrstvo za notranje zadeve je medtem pripravljalo vse potrebno za samostojnejše delo policije, ministrstvo za zunanje zadeve pa je utiralo pot slovenski diplomaciji.

Drugega julija je skupščina razglasila, da zvezni zakoni veljajo le, če niso v nasprotju z republiškimi, v posebni izjavi pa se je zavezala še, da bo v letu dni sprejela novo republiško ustavo. Nato je sledila odločitev za plebiscit. Plebiscitarna pravila so sprejeli v drugi polovici novembra, 23. decembra pa so plebiscit tudi izvedli.  Želja po samostojnosti je tako postala tudi uradna, dan razglasitve neodvisnosti pa je bil, kot že rečeno, 25. junij 1991. Večina članic Evropske skupnosti je Slovenijo priznala 15. januarja 1992, 22. maja istega leta pa je Slovenija postala 176. članica Organizacije združenih narodov.

Vir: Peter Vodopivec: Od Pohlinove slovnice do samostojne države