Zgodba očeta, katerega sin je doživel srčni zastoj

Peter Peterka je na svojem Facebook profilu delil zgodbo o tragičnem dogodku, ki se je pred enim letom zgodil njegovemu starejšemu sinu Julijanu in tako ohromil celotno družino. Julijan je namreč doživel srčni zastoj dva dni potem, ko je bil pod nujno sprejet na kardiološki oddelek na Pediatrični kliniki v Ljubljani.

Peter Peterka je zapisal:

Tragika celotne zgodbe je, da otrok ni nič kriv; midva z ženo Matejo pa sva naletela na gluha ušesa pri človeku, ki bi moral narediti vse, kar je v njegovi moči, da bi otroku pomagal, pa ni.

Julijan, ki je takrat bil v pol četrtem letu je doživel srčni zastoj dva dni potem, ko je bil pod nujno sprejet na kardiološki oddelek na Pediatrični v Ljubljani. Kot rečeno sprejet je bil pod nujno, ker se je njegovo stanje slabšalo s svetlobno hitrostjo, in sicer 26. 9. 2017.

Spominjam se, da je bila sreda, 28.9.2017 v dopoldanskem času, tam nekje okrog 9. ure. Bil sem v službi in na telefonu sem videl nekaj klicev od žene, ki je bila z Julijanom v bolnišnici. Bilo je tudi sporočilo: "Peco, žena me namreč tako kliče, z Julijanom je zelo slabo." To je bilo to. Nič drugega. Mateje nisem mogel priklicati nazaj. Nekako pa je informacija vseeno prišla do mene, da je Julijan doživel srčno tahikardijo s pulzom 244/min. Ponovno, nič več. Nisem vedel, kaj se dogaja; ali je sploh še živ.

Brez razmisleka sem pograbil nujne stvari, se oblekel in se odpeljal v Ljubljano. Med vožnjo sem se z vsem svojim životom pripravljal na soočenje z realnostjo; na naj slabše; torej na smrt svojega sina Julijana. Čutil sem, da se odpirajo peklenska vrata in smrtne sence so začele s svojim morilskim pohodom: "Moraš biti močan, za vse", sem si govoril, "zato boljše, da se pripraviš. Drugo ti ne preostane!" Medtem pa Mateje še vedno nisem in nisem mogel priklicati na telefon.

Foto: FB  Peter Peterka

Tako sem v nevednosti nadaljeval pot do Ljubljane. Ko sem prispel mi je Mateja, po tistih začetnih zahtevah po razlagi, kaj za božjo voljo se je zgodilo, opisala, Julijanovo "soočenje s smrtjo".

Njenih besed se živo spominjam, kot če bi mi jih govorila v tem trenutku. Sedela sva pred KOOKIT-om,. "Peco, to je bilo tako strašno. Z Julijanom sva ležala na postelji, brala knjige, se pogovarjala. Naenkrat se je z roko prijel za "srce", zastokal, obrnil oči navzen in padel v nezavest. Potem se je začelo."

Naša zgodba se s tem ne konča. Še zdaleč ne. Julijan je zdaj na vozičku in v 24 urni oskrbi.

Z ženo Matejo sva se odločila, da bova celotno našo zgodbo ponesla v svet, ker se zavedava, da nisva edina s takšno izkušnjo. In, če lahko s tem pomagava, je edina prava odločitev, da jo deliva z vami.

Sporočilo, da je vsak izmed nas v resnici sposoben premikati gore, hočeva ponesti med ljudi.