Obeležujemo mednarodni dan maternega jezika

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je izbrala 21. februar za svetovni dan maternega jezika oz. materinščine.

Države članice UNESCO naj bi s praznovanjem tega dne, ki promovira tudi spoštovanje lastnega maternega jezika, pripomogle k ohranitvi jezikovne in kulturne različnosti. Tema letošnjega dneva maternega jezika je: ˝Naši jeziki, naša sredstva.˝

21. februar je bil izbran za svetovni dan materinščine kot spomin na protestni shod pakistanskih študentov leta 1952, ki ga je pripravilo Jezikovno gibanje kot odgovor na zakonsko zaukazano uporabo jezika Urdu (je nacionalni jezik Pakistana in uradni jezik šestih držav Indije) na celotnem območju Pakistana. Protestni shod je pakistanska policija prekinila s streljanjem na množico protestnikov in jih pri tem tudi več ubila.

Foto: Shutterstock

Zgodovina slovenskega jezika

Slovenci lahko knjige v maternem jeziku, slovenščini, beremo od leta 1550, ko je Primož Trubar s Katekizmom in Abecednikom utemeljil knjižni jezik. Slovenski jezik se je dokončno uveljavil na vseh področjih javne rabe šele po osamosvojitvi leta 1991.

V osnovnih in srednjih šolah je slovenščina tudi učni predmet. Po  podatkih Ministrstva za šolstvo in šport obsega pouk  slovenskega jezika v osnovnih šolah skupno nekaj več kot 1.600 ur na leto, kar je približno 310 ur več, kot jih obsega na primer pouk matematike. Največ ur je pouku slovenskega jezika namenjenih v 2. in 3. razredu osnovne šole. Za ohranjanje jezika je pomembno tudi branje. V letu 2013 je bilo izdanih približno 1.190 naslovov leposlovja, in sicer 49,0 % naslovov iz slovenske književnosti, drugo iz tuje književnosti. V šolskih knjižnicah je bilo učencem in dijakom v letu 2012 na voljo 91,3 % gradiva v slovenščini.

Poslanica Iva Svetine, predsednika Društva slovenskih pisateljev, ob svetovnem dnevu maternega jezika

˝Kljub temu da govorimo o maternem jeziku, o materinščini, pa jezik ni le izraz čistega srca in ljubezni, ki nam jo darujejo naše matere in jim jo dolgujemo. Vse pogosteje se namreč sliši jezik, ki nas ga mati ne bi mogla učiti; to je jezik sovraštva, nestrpnosti, vseh mogočih fobij, jezik, ki ni več vesel pozdrav ali pesem, ampak kletev, jezik, ki je plod najbolj podlih strasti, ozvočen z zlom in kriki po linču … To ni več jezik Trubarja, Linharta, Prešerna, Cankarja … to ni več jezik naše države, to je pocestno psovanje, ki v državi, katere globinski temelji so bili položeni pred poltretjim stoletjem s Kraynsko gramatiko, ne bi smelo imeti domovinske pravice˝ je v poslanici povedal Ivo Svetina.