Žrtvovati blaginjo socializmu ali socializem blaginji?

Smo lahko razumni krivi za norost nerazumnih? Smo lahki vsi mi, ki od začetka tisočletja vlagamo napore v to, da bi Slovenija postala normalna država, krivi za krč političnih elit, ki se ves ta čas trudijo, da se to ne bi nikoli zgodilo? 

Ko smo pred desetimi leti javnosti predstavili zamisli, ki bi jih po vsebini lahko razvrstili v kategorije: pravne države, razbitja kartelov in konca dogovornega gospodarstva, transparentnosti oblasti, več zasebne pobude, nižje javne porabe in fleksibilnejšega trga dela - smo z njimi ogrozili celotno slovensko elito.

Namesto revolucionarnih zaslug in senioritetnih načel smo ponudili meritornost. Namesto svetov modrecev in njihovih manifestov norosti smo ponudili programe na vrhunskih zahodnih univerzah izšolanih ekonomistov in podjetnikov, ki so svoj uspeh zgradili na prostem trgu brez pomoči politike in nacionalnih interesov.

Ogrožene elite so se odzvale silovito. Preko mehanizmov moči -trdno v njihovih rokah- so izvedle frontalen napad na realnost. Črno je postalo belo in belo črno. Socializem je postal prav poseben totalitarizem; kraja, pregon in celo ubijanje pa boj za pravičnejši družbeni red. Rodil se je pristni socialistični konzervativizem, ki ga vsako leto doživljamo kot nadrealistično mešanico zgodovinskega revizionizma, rdeče ikonografije in ideološkega poneumljanja, kakršnega Evropa ni poznala od socialistične zasedbe 1945. Pardon, osvoboditve.

S seboj so v brezno potegnili tudi mlade elite, zgrajene po njihovi podobi. Le te so v zahodno usmerjenih prišlekih prepoznale politične nevernike, ki so s svojim heretizmom predvsem spodkopavali njihovo varno prihodnost. Si predstavljate mlade ideologe brez izmišljenih državnih služb? Si predstavljate voditelje študentskih organizacij brez ribarjenja v proračunski mlaki? Si predstavljate Yes brez vodilnih mest v velikih, državnih podjetjih? Zgroženi nad mislijo, da se bodo iz najbolj perspektivnih kadrov v državi spremenili v čisto navadne mlade ljudi; so postali janičarji norosti.

Zdrav razum, delujoče zahodne prakse, transparentnost interesov, uporaba matematike in logike za reševanje matematičnih in logičnih problemov, zavračanje marksističnih razrednih delitev, spoštovanje ekonomskih zakonitosti in vsa druga na realnosti temelječa razmišljanja so dobila novo ime - neoliberalizem. Zagovor konkurence, proste izbire za potrošnika, tujih vlaganj in transparentne prodaje politično obvladovanega gospodarstva ter nižje javne porabe pa je že sodil v kategorijo radikalnega neoliberalizma. Razmišljanje o prodaji Telekoma (na vrhuncu cikla nove ekonomije, ko je bil vreden trikrat toliko, kot danes) je bilo nepremišljeno in (po 20 letih čakanja na pravi trenutek) prenagljeno.

Veje, na kateri sedite,  ni modro žagati. Konstruktivna politika ni idealizem ali naivnost, ampak je oportuno podpiranje tistih ukrepov, ki jih boste v prihodnosti uporabili sami. Kdor s pozicije šibkosti nasprotuje prav vsem zdravo- razumskim receptom za reševanje težav, lahko s pozicije moči izbira le še med norostjo in izdajo. Najbrž smo kepo po hribu res vrgli mi. Z jedrnatim oznanilom da je cesar gol smo dregnili naravnost v gnezdo rdečih elit. Morali bi predvideti, da se bodo pred realnostjo branile tako, kot se vera pač brani pred znanostjo. Po drugi strani pa tudi drži, da bi resnične elite premogle toliko državniške razsodnosti, da ne bi zrušile vseh mostov v mesto, ker isti mostovi vodijo tudi iz mesta.

Uspeh propagande, ki so jo sejali, je presegel pričakovanja. Odpor proti spremembam se jim danes vrača iz ravno tistih centrov moči, ki so jih krepili za potrebe nasprotovanja spremembam. Njihova vlada je postala žrtev lastnega (opozicijskega) uspeha. Njena ideološkost in ne njena nekompetentnost pa je razlog, da so predlagani ukrepi tako nekvalitetni in zbirokratizirani. Socialni demokrati so v preteklosti medse privabili ljudi, ki jim besede merljiva korist, transparentna javna poraba in predvsem dobiček izzovejo epileptični napad. Zdaj morajo skupaj z njimi pisati zakone, ki bodo delovali v realnosti, kjer je dobiček gonilo napredka. Drobni popravki pokojninske in delovne zakonodaje, pretenciozno imenovani Pokojninska reforma in Malo delo so za konservativne socialistične frakcije morda res miselni presežki; realno pa ti predlogi sodijo v kategorijo gradualizma as usual.

Predlagane spremembe so kratkoročne. Vladi omogočajo predvsem mir v tem mandatu. Ničesar ključnega pa ne spreminjajo in tudi ničesar ne rešujejo. Pokojnine ostajajo v domeni države, izplačujejo se iz tekočih plač in bremenijo delavno aktivno prebivalstvo. Delo pa ostaja nefleksibilno. Njihova plebiscitna zavrnitev kaže v kako globoke težave nas je pripeljalo desetletje Sovjetščine v javnem življenju. Drži, da so bili proti razočarani nad vlado in opozicijo - iz inata ali pa zato, ker so reforme zanič. Toda to na zadnjih volitvah ni bilo večina. Tehtnico so odločilno stran od vlade nagnile tiste skupine, ki so jo izvolile. Posledica poneumljanja zdaj-že-nekdanjih rdečih volilcev z neosocialistično propagando je, da nismo le reformno nesposobni, ampak po novem zavračamo tudi gradualne spremembe. Čas se je v Sloveniji popolnoma ustavil.

In kaj zdaj? 

Nekateri namesto rešitev, ki bi delovale (pa so nepriljubljene) raje iščejo voditelje, ki bi vodili. Recept, ki ga je izumil nek avstrijski slikar in se pozneje razglasil za Nemca bi deloval, če bi blaginjo prenehali meriti z BDPjem in si omislili Stanovnikovo ljudsko demokracijo, Spomenkine ženske ali pa Žerjavove modrijane. Življenje bi v ekonomskem smislu postalo še bolj neznostno, vendar bi ohranili vso mitologijo in verovanja, ki se jim moramo v nasprotnem primeru odpovedati.

Drugi verjamejo v tujo upravo. Le ta bi sicer vpeljala finančno disciplino, vendar bi hkrati služila kot alibi sedanjim elitam, da se obdržijo na oblasti. Pred narodom bi cvilili, da ne podpirajo ukrepov - vendar so jih zli tujci prisilili vanje. Slovenijo bi slikali kot bogato deželo, ki jo izsušujejo povampirjeni kolonizatorji, po načelu: "What have the Romans ever done for us?" Vlada in opozicija pa bi najraje hirali na obroke. Z gradualnimi rešitvami za en mandat, ki vodijo v še večje zadolževanje. In med ljudmi ustvarjajo točen vtis, da takšne reforme niso zdravilo, ampak bolezen.

Razlika med njihovo in našo potjo je jasna. Medtem, ko so se oni pripravljeni odpovedati blaginji, da bi lahko obdržali socializem v glavah; mi verjamemo, da se je treba odpovedati socializmu v glavah, da bi lahko ohranili blaginjo. Da je treba Slovenijo spremeniti od znotraj. Temeljito. In zdaj.  Mi smo na spremembe pripravljeni. Že deset let. Ne bojimo se jih. In ne skrivamo naših razmišljanj pred drugimi ljudmi. Navedimo jih nekaj. 

Verjamemo, da je treba lustrirati sodstvo, ker naša pravna država ne deluje. Da bi morali zmanjšati in ustavno omejiti javno porabo in da to brez odpuščanja v javnem sektorju ni mogoče. Da bi morali sedanji pokojninski sistem postopno ukiniti in ga nadomestiti s kombiniranim sistemom, ki bi temeljil na zasebnih in javnih prihrankih. Da bi morali temeljito deregulirati trg dela - olajšati odpuščanje, ukiniti prevoz na delo in senioritetne dodatke. Da bi morali poenotiti davčno zakonodajo in uvesti enotno davčno stopnjo ter nizko obdavčiti kapital in dobičke. Da bi morali uvesti zasebno zdravstveno zavarovanje in zasebne zdravstvene storitve s socialno klavzulo po Švicarskem zgledu. Da bi morali uvesti vouchersko šolstvo in omogočiti staršem več izbire. Da bi morali transparentno prodati kontrolne deleže v vseh velikih državnih podjetjih in bankah, začenši z NLB. Tistemu, ki nam zanje ponudi največ denarja. Da bi morali unkiniti zakonodajo, ki po nepotrebnem zapira poklice in vzdržuje monopole.

Danes nas je premalo, da bi svoje vizije lahko uresničili. Naša krivda in odgovornost sta, da jih predlagamo. Krivda naših nasprotnikov pa, da jim zaradi svojih privilegijev nasprotujejo. Čigava je večja, bo pokazal čas.

Socializem, ki ga gradimo 65 let in je v celoti odgovoren za našo neuspešno spopadanje z gospodarsko krizo nas ni triumfalno pripeljal v socialni Eldorado, ampak do 500 evrskih plač in pokojnin. Zaposleni v državah, na katere smo ves ta čas gledali zviška in po mnenju ideologov tudi danes "propadajo"; imajo dvakrat višje plače od naših zaposlenih in za naše travme o njih sploh ne vedo. 

Takšno stanje ne more dolgo trajati. Koliko mračnih tednov, mesecev ali let je pred nami naj napovedujejo ciganke, eno pa je gotovo: "Mi, ki danes živimo, bomo videli konec te norosti. Ta norost pa ne bo videla našega konca."

Tomaž Štih je avtor bloga LIBERTAREC.