Spominjamo se naših najdražjih

Dan spomina na mrtve oziroma dan mrtvih, je v Sloveniji državni praznik, ki se v spomin na umrle praznuje 1. novembra. Na 1. november se tako še v današnjem času spominjamo tistih, ki jih več ni. Tistih, ki smo jih imeli radi, a so v nekem trenutku v preteklosti izgubili borbo z življenjem.

Ob obisku groba, kjer je pokojnik pokopan, se tako vsaj za kratek čas spomnimo nanj, se poglobimo vase, seveda pa je obisk pokopališča tudi priložnost, da se srečamo z družinskimi člani, ki smo jih po vsej verjetnosti nazadnje videli ravno pred enim letom na istem mestu. Mnogi med letom pozabijo na grob svojih bližnjih ali daljnih družinskih članov, a za 1. november mora biti vsak kamenček na svojem mestu. Seveda to ne velja za vse. Nekaterim obiskovanje grobov skozi vse leto pomeni stik s tistim, ki so ga izgubili, lahko jim tudi olajša izgubo, ker se še vedno čutijo povezani z osebo, ki je ni več. Vendar pa ni vse tako črno-belo. Dejstvo je, da je večina ljudi vpetih v hud vsakodnevni ritem, tako, da si vsaj na dan spomina na mrtve vzamejo čas za obisk pokopališč in spomin na preminule najdražje. Obisk pokopališča je tudi priložnost, da s pokojniki razčistimo kaj, česar za časa njihovega življenja nismo mogli, znali ali uspeli. Zato naj nas nikakor ne bo sram ali strah s svečko ali cvetjem v roki stati ob grobu tistih, ki so nam v življenju veliko pomenili.

V davnih časih je bil ves čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih, njihove duše pa bi se naj v dolgih nočeh vračale na svet. Člani moških družb so jjih našemljeni poosebljali. Krščanstvo je čez čas spremenilo pogansko animistično gledanje, in sicer tako, da je rajne prikazovalo kot ˝duše v vicah˝, ki se morajo očistiti grehov, preden lahko gredo v nebesa. Za to jim je bila potrebna molitev živih. 

Domači so najemali tudi druge, da so molili za njihove rajne, predvsem so to naročali revežem in otrokom; ti so svoj čas hodili od hiše do hiše in ljudje so jih obdarjali z obrednim pecivom. To se je dogajalo predvsem 2. novembra, takrat je krščanski dan vernih duš, pa tudi že dan prej, ko je praznik vseh svetnikov. Obredno pecivo je skoraj gotovo ostanek iz predkrščanstva. Neznani poganski praznik mrtvih se je v krščanstvu razdelil še na dva krščanska godova: na god sv. Mihaela, ki je 29. septembra, ko na Koroškem delijo obredno pecivo, in na god sv. Martina, ki je 11. novembra, ko po jesenski pojedini pustijo na mizi ostanke za verne duše.

Na dan spomina na mrtve oziroma dan mrtvih, se ljudje množnično odpravljajo na pokopališča, kjer na grobih svojih najbližjih prižgejo sveč, prinašajo šopke rož, vence in ikebane. Na ta dan ali pa dan prej potekajo tudi številne žalne slovesnosti in verski obredi za umrle. Na dan mrtvih se spomnimo vseh preminulih oseb, ter jih z obiskom groba počastimo.