Komentar: Pahor ni bistvo problema, potrebujemo korenite spremembe v sistemu

Družbena klima v Sloveniji je bistveno slabša, kot je bila pred leti. Kriza, ki se poglablja iz dneva v dan, ni samo finančna. 

V izhodišču je kriza nastala zaradi denarja in zgrešenega odnosa do slednjega. Globalizacija brez prave regulacije je ob različnih stopnjah razvitosti delov sveta prinesla nova nesorazmerja in nemilosten boj za preživetje. Veliki lastniki kapitala vrtijo svet preko svojih lož in lobijev in so si poleg koncentracije in toka kapitala uspeli pokoriti politiko in medije.

Država ne opravlja svojega poslanstva dovolj dobro, vsaj ne za vse državljane. Priča smo masovnim odpuščanjem, izgubam služb zaradi stečajev podjetij, ki so donedavna še dobro funkcionirala, socialne razlike se poglabljajo a za napake in namerne grehe malokdo odgovarja. 

Sodišča se ne trudijo poiskati pravičnosti, temveč zgolj slepo sledijo zakonodaji, ki je skoncentrirana na procesnem pravu in so jo, po svoji meri, spisale odvetniško-kapitalsko-politične elite. Elite, ki niso nič kaj elitne, nimajo posluha za tegobe preprostih ljudi. Zdi se, kot da ljudje, ki vodijo politiko, nimajo stika z realnostjo.

In prav zaradi teh dejstev in občutka nemoči, prikrajšanosti, mrtvega teka pravne države, ki še najbolj uspešno kaznuje navadne državljane za majhne prekrške, velikih rib pa kljub pompoznim aretacijam in medijskim linčem ne zna ujeti, so ljudje upravičeno razočarani. Perspektive kot da ni, še za tisto malo, kar imaš, se moraš bati. Ni več pravega veselja, pristnega zadovoljstva z življenjem. Hodimo naokoli kot mesečniki, vsak tretji z duševnimi težavami, da o ostalih boleznih ne govorimo. Kakovost bivanja je pod ničlo!

Pahor ni bistvo problema

Borut Pahor ni bistvo problema. Je pač osebnost, na kateri se lomijo kopja podivjane krize. Že v startu ni imel zaresne podpore za mandatarstvo, saj so nekateri stežka glasovali za njegovo mandatarsko mesto. Večina ljudi še vedno meni, da ni pokvarjen. Da ne bo zgledalo, kot da sem njegov advokat, naj povem še bistvo njegovih napačnih odločitev.

Boruta Pahorja so na začetku mandata označevali kot preveč spravnega, preveč milega, nekoga, ki ne zna udariti po mizi. Res je dajal tak vtis. A na vse te kritike se je odzval zelo obrambno in zavzel držo, ki je popolno nasprotje. Postal je samodržec. Določene odločitve, kot da sprejema čisto na svojo pest in pri določenih, zgrešenih stvareh brezglavo vztraja.

Ob sebi nima oz. ni imel pravih partnerjev in na njegovo smolo še v svojih strankarskih vrstah ni imel pravega sozvočja, kup oponentov in pijavk, ki so naredili škodo tako njemu kot stranki, kaj šele vladi, še bolj pa ljudstvu. Že velikokrat slišano, Borut Pahor bi bil bolj primeren za predsednika države kot predsednika vlade.

Korupcija, klientalizem, nemoralnost politikov in nosilcev odgovornih funkcij v Sloveniji – trenutek za novo paradigmo

Trenutek za ukrepe in drugo paradigmo na tem področju je najbolj nujen. Bil bi tudi najbolj učinkovit, z vidika povrnitve zaupanja ljudi v državo. V Sloveniji se soočamo z visoko stopnjo sistemske korupcije, klientelizma in nepotizma. Kar srce me zaboli, ko začne kdo to opravičevati z majhnostjo države, mlado in nerazvito demokracijo. 

Dvajset let nazaj se enostavno nismo odločili za tako stanje, ki ga imamo v državi sedaj. Skozi obdobje osamosvajanja in kasnejše tranzicije, se je zgodilo preveč anomalij velikega ranga, ki so kar po vrsti ostala nerazrešena. Slednje je posledica medsebojne usodne ujetosti politikov, ki nam že dvajset let režejo kruh, vedno bolj na tanko, v nečedne posle. Nobena večja afera ni dobila sodnega epiloga, noben veliki akter ni zaprt, razen manjše ribe poslanca Prijatelja.

Nemoralnost politikov zakrijejo njihove stranke s prerazporejanjem, enako velja za pokvarjene menedžerje. Po zločinih nad človeštvom, kakor bi lahko imenovali teror na delavci v gradbeništvu in drugih poklicih, kjer so številne plače in prispevki ostali neizplačani, se ošabni menedžerji še kar prosto sprehajajo naokoli. 

S tem se je popolnoma porušilo zaupanje ljudi v državo in institucije. Prišli smo do posploševanja, ki pa je nevarno, nepošteno in ne koristi pri reševanju težav. Bolj bi morali izpostavljati svetle izjeme, bisere, poštene ljudi. Tukaj pogrešam aktivnejšo vlogo medijev.

Slovenija je preveč centralizirana, zato je kriza v Pomurju udarila z vso silovitostjo

Pomurju kriza ni nič prizanesla. Tudi tukaj je ogromno pridnih ljudi po dolgih letih izgubilo svoje delo. Človeku se ob takih dogodkih podira svet. Občudujem vse ljudi, ki so se kljub tem težkim preizkušnjam obdržali na nogah. Pomoč je potrebna na različnih področjih.

Slovenija je preveč centralizirana država. Imamo več regij z velikim razvojnim zaostankom, med katere spada tudi Pomurje. Pomurju je potrebno poiskati in vzpostaviti lastne potenciale. Nekaj malega je tu bilo narejenega, saj je vlada z zakonom o Pomurju začela z bolj direktnim pristopom pomoči tej regiji.

Za dolgoročno stabilnost in enakomernejši razvoj Slovenije je potrebno čim prej uvesti pokrajine. Pri tem pa je treba pustiti v ozadju želje posameznih močnih županov, ker bo v nasprotnem primeru pravi pozitiven učinek težko dosežen. Odločanje o določenih skupnih infrastrukturnih projektih in umeščanju ter posegih v prostor na ravni pokrajin bi prineslo učinkovitejšo porabo sredstev za te namene. 

Tako bi za dobro za ljudi na podeželju in manjših mestih in kakovost okolja, v katerem živimo, ostalo na voljo več sredstev. Zaposlovalne možnosti v Pomurju je treba iskati v pridelovalnih in predelovalnih dejavnostih ter turizmu. Z razvojem internetne infrastrukture, pa tudi avtoceste (ki to ni!), so potenciali vsekakor še širši. S spodbujanjem razvoja inovativnosti v smeri trajnostnega gospodarstva in smotrne rabe naravnih virov lahko Pomurje doživi razcvet v prihodnjih letih.

Predčasne volitve so nuja

Ta vlada enostavno ne more več resno voditi te države, saj nima nobenega zaupanja ljudi. V bistvu je ta vlada že razpadla. Treba pa je jasno povedati, da tudi opozicija nima prave podpore ljudi. Vse stranke, ki se jih obravnava kot parlamentarne, skupaj ne dosegajo niti 50 odstotkov zaupanja volivk in volivcev. Smo v resni politični krizi. 

Volitve bi morale vedno biti tekmovanje z idejami, a temu žal ni tako. Že dvajset let nas nategujejo z zgodovinskimi in ideološkimi delitvami, pa mejo s Hrvaško. Ljudje so očitno siti tega. Sam sem se podal celo na volitve za predsednika države, da bi presekal te večne, brezkončne in izkoriščane debate, pa sem ugotovil, da se celo mediji radi kopajo v tej kaši. Zadnje čase vseeno opažam nekaj več odprtosti novinarjev in določenih medijev za drugačne poglede. 

Pogoj za resnejše spremembe na bolje je, da se generacija politikov, ki je zakuhala to duha moreče stanje v državi, umakne ljudem z drugačnim načinom razmišljanja, ki imajo voljo, ideje in znanje za spremembo politike same. Če bodo predčasne volitve tekmovanje z idejami in, če bodo prinesle nove obraze, ki ne bodo vezani na stranke, ki so nas pripeljale v ta položaj, potem se lahko nadejamo boljših časov. 

Ljudem pa sporočam, naj volijo ZA nekoga in ne proti nekomu. Nezadovoljstvo s politiko se namreč rodi že s tem, ko na volišču obkrožiš nekoga zgolj zaradi tega, da ne bo zmagal tisti drugi. Ponavadi gre za dva izbranca, po pravilu levo-desno, ki nam jih preko javnomnenjskih raziskav kot največje spretno servirajo politične elite in lobiji.

Čas je za korenite spremembe

Potrebujemo drugačne vzorce obnašanja, drugačno logiko vodenja države in državnega gospodarstva. Vzpostaviti je potrebno učinkovit sistem odgovornosti vseh nosilcev javnih funkcij in ga dosledno izvajati. Zarezati bi bilo potrebno tudi v določene nehumano visoke bonuse, še posebej 'odpravnine' poslancev in ministrov po mandatu in imuniteto.

Zmanjšati administrativni kaos, na kupe nepotrebnih administrativnih ovir in gospodarstvu prečistiti pljuča, z vzpostavitvijo plačilne discipline, pa tudi morda enostavnejšo davčno in zaposlitveno zakonodajo. Slednje bi posredno pomagalo spodbuditi zaposlovanje.

Za medgeneracijsko sožitje je namreč nujno, da mladi vidijo perspektivo, da se lahko zaposlijo, rešijo stanovanjsko vprašanje in si ustvarijo družino. V nasprotnem primeru bo solidarnost odvisna od pokojnin dedkov in babic, ki pa so že zdaj nizke in ob delovni neaktivnosti mlade generacije celo vprašljive. Participacija mladih je zaradi različnih razlogov, ki povzročajo apatičnost do politike, težava, s katero se še posebej soočamo v SMS.

Pustiti bo treba sodni veji oblasti, da opravi svoje delo brez vtikanja politike. Seveda pa se bodo morali delilci pravice resneje spoprijeti z dokazovanjem krivde lopovom največjega ranga in razsojati bolj v smeri pravičnosti kot zgolj procesnih napak.

Udeležba razočaranih, nezadovoljnih in sprememb željnih ljudi na volitvah je najnujnejši predpogoj za dosego resnejših političnih sprememb. Če oni ne bodo, kdo bo potem volil za spremembe?

Mag. Darko Krajnc je predsednik Stranke mladih – zeleni Evrope.

Preberite tudi:

- Pomurec.com razmišlja naglas za boljšo prihodnost vseh nas