Otroke bo v noči na petek obiskal sveti Miklavž

Otroke bo v noči na petek obiskal sv. Miklavž. S prihodom prvega od treh dobrih mož, ki goduje 6. decembra, se bo začel čas decembrskega obdarovanja. Po številnih krajih se bodo na predvečer njegovega godu zvrstili Miklavževi sprevodi, ko bo lik sv. Miklavža prišel med otroke in jim razdelil sladkarije, parklji pa bodo strašili poredne otroke.

6. december je zagotovo eden tistih datumov, ki se ga že od malih nog veselimo vsi. Posebej se ga veselijo (pridni) otroci, ko jih večer pred svojim godom razveseljuje s svojimi darovi, medtem ko tiste, bolj poredne, izroči svojim spremljevalcem parkljem.

Sveti Nikolaj, poznan tudi pod imenom Nikolaj iz Mire, najbolj pa pod imenom Sveti Miklavž je bil krščanski škof in svetnik. Rodil naj bi se med letoma 326 in 286, umrl pa naj bi 6. decembra okoli leta 350 v Miri, ki je del današnje Turčije. Ker je bil znan predvsem po svoji darežljivosti, ga v »prazničnem« kontekstu obdarovanja imenujemo Miklavž, ko pa o njem govorimo kot o zgodovinski osebnosti, pa mu rečemo Nikolaj. V Sloveniji je po številu cerkva, ki so mu posvečene, na drugem mestu, takoj za Devico Marijo. Poleg tega so od šestih stolnic tri posvečene prav njemu.

Pravijo, da se je Nikolaj (njegovo ime tudi pomeni »zmaga ljudstva«) rodil v premožni družini, vendar je po smrti staršev svojo bogato dediščino podaril revežem, zato se ga od tedaj drži sloves radodarnega svetnika. Dobrota in srčnost ga je sicer spremljala od nekdaj, saj sta bila tudi njegova mati in oče dobra in usmiljena človeka, ki sta pomagala pomoči potrebnim. Kmalu po smrti staršev je Nikolaj postal redovnik. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki odločili, da bo tisti, ki bo naslednje jutro prvi vstopil v cerkev, novi škof. In to je bil Nikolaj. Svojim vernikom je želel biti v zgled, sploh v dobrodelnosti. Ko je 6. decembra umrl, so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Od tedaj je eden najbolj čaščenih svetnikov vzhodne Cerkve, »prehiti« ga le Marija.

Otroci na predvečer svetnikovega godu po izročilu pustijo na mizi peharčke ali krožnike in verjamejo, da jim bo sv. Miklavž ponoči v njih pustil pomaranče, suho sadje in sladkarije. Vlogo svetnika običajno prevzamejo starši, tako da so nastavljene posodice zjutraj res polne. Za predvečer godu sv. Miklavža so značilni tudi Miklavževi obhodi. Najstarejše poročilo o Miklavževem obhodu na Slovenskem je iz leta 1839, ki je bilo objavljeno v ljubljanskem nemškem časopisu Carniolia.

Po izročilu našemljenec v vlogi sv. Miklavža, ponekod imenovanega tudi škof, po domovih obdaruje otroke, ko so odmolili. Kot njegovi najpogostejši spremljevalci nastopijo liki angelov in parkljev. Parkljem kot likom hudiča v kožuhih in z verigami največkrat ne dovolijo v hišo. Pač pa zunaj strašijo večje otroke in mlade, rjovejo in rožljajo z verigami. Kot hudiči in izvrševalci kazni so po opozorilih etnologov nadomestili predkrščanske našemljene zimske obhodnike v vlogi rajnikov in drugih demonov.

V prejšnjem stoletju se je po celi Sloveniji množično izvajalo miklavževanje – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Kmalu po drugi svetovni vojni pa so oblastniki Miklavža pregnali in namesto njega iz Rusije pripeljali Dedka Mraza. Zadnja leta se ta običaj spet marsikje obnavlja. V novejšem času je (morda zaradi komercializacije družbe in potrošništva) začel obdarovalca Miklavža izpodrivati »Američan« Božiček, ponekod pa »ruski« Dedek Mraz.