Zgodovina in simbolika jaslic

Jaslice predstavljajo umetniško upodobitev ali uprizoritev rojstva Jezusa Kristusa.

Krščansko izročilo v pisani besedi ali preko umetniških upodobitev skozi celotno zgodovino pripoveduje o Kristusovem rojstvu, sv. Frančišek Asiški (1181–1226) pa velja za tistega, ki je prvi postavil zamisel in upodobitev božičnega dogodka. Po zapisih Tomaža iz Celana je leta 1223 Frančišek kakšnih petnajst dni pred božičem hotel »predstaviti Dete, rojeno v Betlehemu«. Prvo jaslično plastiko je ustvaril fra Giovanni di Bartolomeo v mestu Fabriano v osrednji Italiji ok. leta 1384. Sprva je bila postavitev hišnih jaslic v domeni plemstva in bogatih družin, kasneje pa so jih dobili tudi preprosti ljudje. V Evropi so jih po različnih deželah prevzemali v različnih obdobjih. V Rimu so po domovih jaslice postavljali v začetku 17. stoletja, v nemško govorečih deželah v drugi četrtini 17. stoletja, na Avstrijskem po letu 1700, na Češkem pa so bile doslej znane najstarejše jaslice postavljene leta 1562.

Na slovensko ozemlje so upodobitve Kristusovega rojstva prišle s predstavniki frančiškanskega reda. Ko so se v 13. stoletju oblikovala naša mesta, so se vanje kmalu naselili tudi frančiškani in s seboj prinesli duh svojega ustanovitelja. Med zgodnejšimi jaslični motivi se pojavljajo že v 13. stoletju na pečatu gornjegrajskega benediktinskega samostana, sicer pa je nastanek naših jaslic povezan s prihodom jezuitov. V prvi polovici 17. stoletja so z namenom ljudem približati božični dogodek, z gledališko igro uprizarjali Jezusovo rojstvo in si pri tem pomagali tudi z zibelko. Da bi ohranili učinek božične dramske igre v božičnem času, so »bistveni prizor dogodka« postavljali tako, da bi ostal nespremenjen. Iz te potrebe so nastale jaslice, kakor jih poznamo danes. Gre za maketo igralskega prizora oz. postavitev figur v polni plastiki, ki naj bi neme in molče nadaljevale tisto, kar se je predhodno odvijalo na odru.

Glavno sporočilo jaslic je, da se je Bog učlovečil zato, da bi si približal človeka in stvarstvo oz. jima prišel naproti. Bog sam je v Jezusu postal človek in po tej človeškosti sprejema vse ljudi vseh časov, zveza človeka in Boga pa se je zgodila po Marijini privolitvi ob oznanjenju. Božje rojstvo, uprizorjeno v jaslicah, je potrditev dobrote stvarstva, saj Bog postane človek, da bi vse poveličal do končne nove zemlje in novega neba. Jaslice so tudi hvalnica Božji materi Mariji (kakor Akathistos), ki je rodila Sina in s tem postala sodelavka pri odrešenju. Onkraj motivike jaslic je pomembno tudi aktualno sporočilo odrešenja, saj Jezusovo rojstvo ni le zgodovinski dogodek, ampak je nenehno ponavljanje resničnosti Kristusovega rojstva. To se ne dogaja samo v Sveti deželi, ampak povsod po svetu in v vsakem času, zato so tudi jaslice z inkulturacijo v posamezne kulturne prostore etnično obarvane. Slovenski človek tako npr. hlevček postavlja v slovensko pokrajino s planinami ipd.

Postavitev jaslic v družinskem krogu nosi sporočilen pomen povezanosti družine, saj je eden najbolj zaželenih in veselih dogodkov krščanske tradicije pri nas.

Jaslični prizori in različne kulturno pogojene postavitve upodabljajo božične dogodke, kot jih opisujejo evangeliji ali apokrifna poročila, ljudska domišljija in krajevne šege pa so dodale nove elemente. Rojstvo je vedno središče jaslic, zato ga jasličarji postavljajo v naravno ali navidezno središče pokrajine. Osrednji liki so mali Jezus, Božja mati Marija in sv. Jožef; te tri figure so običajno najskrbnejše izdelane in so pogosto tudi ogledalo časa, v katerem so nastale.

Med motivi stalnih prizorov so angel miru, pastirji kot predstavniki poljedelske kulture ter modri z Vzhoda, ki simbolizirajo poklon znanosti in vladarjev novorojenemu Gospodu. Sveto pismo o prisotnosti živali v hlevu ob Jezusovem rojstvu sicer ne govori, toda ravno poročilo o pastirjih in jaslih je dalo ljudski domišljiji pobudo, da je začela upodabljati zlasti tiste živali, ki so bile blizu vsakdanjemu človeku.