Komentar: Dovolj ste nas nategovali, dovolj vas imamo!

Duh enotnosti je razklan, politiki s svojimi mrežami so povečini izgubili stik z realnostjo, država je oropana svojega jaza. Družbena prenova je nujna, o politični je škoda izgubljati besed. Slovenci si zaslužimo več.

Na svetu bi težko našli državo s toliko človeškega potenciala glede na delež števila prebivalcev, kot ga imamo v Sloveniji. Težko bi tudi našli državo s toliko uničenega človeškega potenciala. Kljub vsem potencialom, ki jih imamo v človeškem viru, smo skozi leta preveč samozadostno požirali tisto, kar nam je bilo servirano. In to od ljudi, ki so državo videli kot ustroj za plenjenje. 

Visokoleteče obljube so bile prelomljene

Nekatere raziskave na področju psihologije trženja razkrivajo vpogled v učinek prelomljenih obljub. Ko izdelek ne opravlja vloge, kot jo obljublja, ljudje seveda postanejo jezni. In še huje. Ko en izdelek te vloge ne opravlja, ljudje svoje razočaranje začnejo posploševati tudi na druge podobne izdelke.

Nekaj podobnega se dogaja tudi v naši državi. Politični izdelek, ki nam je dan v uporabo, je slab. Zanič. Neučinkovit. Posploševanje na druge politične "izdelke", ki obstajajo, je v veliki meri prisotno. Gostilniške debate so polne gneva nad politiki in tajkuni, ki da so pokradli vse, kar ubogemu državljanju pripada. Krog je tako sklenjen in nesrečni Slovenec se bolj ali manj upravičeno sprašuje, če je vredno plačevati davke državi, ki so si jo nekateri prisvojili.

Kako torej naprej v državi, kjer vlada občutek, da pohlepneži hodijo z roko v roki, a navzkriž z zakonom, kjer ni zaupanja in kjer je družbeno ravnovesje porušeno? Človeškega kapitala imamo dovolj, a ne tam, kjer bi ga lahko koristno uporabili. V tem vidim enega ključnih problemov, s katerim se srečujemo, a se mu premalo posvečamo.

Posameznik se je izgubil, ker so izgubljeni vodje

Posameznik v obstoječem malodušju sicer je formalno svoboden, a mu pritekline obče družbene zadušenosti ovirajo razvijanje občutka lastnega potenciala. V iskanju (obujanju) vrednot, po katerih tako hlastamo, se kot družba utapljamo v obstoječi praznini. Pri tem pozabljamo, da smo priča narobe svetu. Da nam vrednote želijo obujati tudi tisti, ki so že leta nosilci družbene (nad)moči. Ki so to moč (večkrat) zlorabili in ki jo skozi navidezno revitalizacijo ponujajo kot čudežni pralni prašek. Elitistične in pohlepne strukture posameznikov izgubljeni jaz iščejo na pogorišču nemočne in prevarane množice. Sprevrženo.

Družbene travme so pustile posledice tudi v "družbenih dejanjih".

Državljani na referendumih izražajo jezo in razočaranje po učinkih "slabega pralnega praška". Tako izkoriščajo enega redkih načinov, kjer lahko svojo svobodo, ki jim priteka in ob kateri se počutijo domače, (pre)usmerijo v gnev nad tiste, ki se jim gnusijo. 

Politična izbira je slaba

Čas je, da se zavemo (upam, da to vemo), da prave politične izbire nimamo. Žal. Realnost nam navrže obraze, ki smo jih naveličani bodisi zaradi nesposobnosti bodisi zaradi večne nezmožnosti preseganja lastnega ega. Pa še kaj se najde. Najboj hecno je, da se je v Sloveniji ustvaril vtis, da bodo predčasne volitve nekakšna mejnica za "novo" državo. 

Lahko so pogoj za spremembe, a dvomim, da je učinek teh sprememb lahko dovolj močan, da bi temeljito spremenil obstoječe vzorce delovanja.

Ne gre se za Pahorja ali Janšo. Ne gre se za to, da se mora štiri leta mandata dobro goditi tistim, ki so blizu bodisi levim bodisi desnim. Taka logika je v strankarskih logih in tistih, ki se lepijo na njih, postala preveč samoumevna. Tovrstno politično trgovanje škodi državi. Kot da so nekateri še vedno na nivoju političnih mutantov, ki ne dojemajo bistva politike. Želel bi si, da bi bilo v ospredju "trgovanje" za Slovenijo. Za državo, v kateri živimo in za katero si želimo, da bo zgledna.

Prevečkrat smo bili zavedno prevarani, da bi lahkoumno verjeli istim obrazom.

Dovolj vas imamo

Ne morem se znebiti občutka, da smo Slovenci zadnja leta ujetniki ponavljajočih se metod, ki podaljšujejo agonijo te države. H koritu se stekajo ljudje, ki so v javnosti polni lepih besed o vrednotah in poštenosti, a eden za drugim padajo na izpitu, ko gre zares. 

Na bruhanje mi gre, ko slišim zgodbe o kleptomanih, ki se lepijo na vplivneže; o ritoliznikih, ki bi z jezikom opredli vsak kot pisarne, da bi vendarle uspeli; o povzpetnikih, ki ne vidijo dlje od sence lastnega ega, in še bi lahko našteval.

Recepta za preprečevanje te vrste anomalije nismo našli. Dvomim, da ga kdaj bomo. To seveda ni samo slovenski problem. Je pa eden ključnih, saj se jara kača tovrstne "ideologije", ki v teh krogih velja za samoumevno (celo zaželeno), naglo širi. Na tovrstnih temeljih zna biti poustvarjanje nečesa "novega" precej rizično.

Slika današnje realnosti ni rožnata, a ne gre obupati. Predajanje družbenemu malodušju ne bo rešilo težav. Je sicer (kratkoročno) udobno, a vodi v agonijo. Tej smo priča zdaj. Kritični mediji in komentatorji se ponavljajo v iskanju nove, boljše države. Razkorak med tem, kar vemo, da ni dobro, in tistim, kar naredimo, da bi popravili slabo, je obupen. 

Prepozno ukrepanje nas bo drago stalo. Večno krpanje lukenj, ki se nam odpirajo, nas razžirajo in uničujejo potenciale, ki jih premoremo, ne more biti dolgoročno vzdržno. Ko več ne bomo znali presoditi, kaj je prav in kaj narobe (temu smo se že zdaj močno približali), bomo propadli na vseh nivojih. Ob dejstvu, da so nekateri slepi za taka videnja, me skrbi za to državo. Državo, ki je postala ujetnica uničenih potencialov, še preden se je zavedla, kaj v resnici zmore. 

Tadej Buzeti je urednik Pomurec.com.

Preberite tudi:

- Pomurec.com razmišlja naglas za boljšo prihodnost vseh nas