Dan, ko se spominjamo tistih, ki so odšli

Danes prvega novembra obeležujemo dan spomina na mrtve oziroma praznik vseh svetih. Na ta dan se ljudje tradicionalno odpravljajo na pokopališča na grobove bližnjih ter tam prižigajo sveče, prinašajo šopke rož, vence in ikebane. Letos je zaradi epidemije koronavirusa vse skupaj okrnjeno.

V teh dneh je vsekakor pomembno, da se izogibamo množicam, zato se tistih, ki jih več ni raje spomnimo raje v svojih mislih. »V trenutni epidemiološki situaciji je sicer pomembno, da ljudje ne hodijo na grobove, če to ni res nujno potrebno,« navajajo na notranjem ministrstvu.

Obisk groba izven občine prebivališča je dovoljen samo posamezniku (najemniku groba), če mora na grobu opraviti nujno vzdrževalno delo. Pri prehajanju med občinami mora imeti posameznik pri sebi ustrezno dokazilo, s katerim izkaže uveljavljanje izjeme, in lastnoročno podpisano čitljivo izjavo za dokazovanje upravičenosti gibanja izven občine prebivališča, ki jo dobi na spletni strani ministrstva.

Ob dnevu spomina na mrtve letos na pokopališčih prav tako ne bo organiziranih aktivnosti. Polaganje vencev bodo župani izvedli z upoštevanjem omejitve zbiranja na največ šest ljudi in brez spremljajočih prireditev. Občane so pozvali, naj obiske grobov opravijo že prej in se s tem izognejo ustvarjanju gneče med prazniki. V Katoliški cerkvi na Slovenskem vernikom priporočajo, naj 1. in 2. novembra, opustijo tradicionalno obiskovanje sorodnikov in prijateljev.

Verovanje v življenje po smrti staro toliko kot človeštvo

V davnini je bil ves čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih. Njihove duše naj bi se v dolgih nočeh vračale na svet. Člani moških družb so jih našemljeni poosebljali. Krščanstvo je spremenilo pogansko animistično gledanje, tako da je rajne prikazovalo kot »duše v vicah«, ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa. Za to naj bi jim bila potrebna molitev živih.

Domači so najemali tudi druge, da so molili za njihove rajne, predvsem so to naročali revežem in otrokom; ti so svoj čas hodili od hiše do hiše in ljudje so jih obdarjali z obrednim pecivom (prešce, vahtiči, krželji, mižnjeki). To se je dogajalo predvsem 2. novembra (krščanski dan vernih duš), pa tudi že dan prej (praznik vseh svetnikov). Obredno pecivo je skoraj gotovo ostanek iz predkrščanstva. Neznani poganski praznik mrtvih se je v krščanstvu razdelil še na dva krščanska godova: na god sv. Mihaela (29. september), ko na Koroškem delijo obredno pecivo, in na god sv. Martina (11. november), ko po jesenski pojedini pustijo na mizi ostanke za verne duše.

Kako je 1. november postal praznik vseh svetih?

13. maja 610 je papež Bonifacij IV. nekdanji rimski tempelj posvetil Devici Mariji in mučencem. Ko je bil Panteon posvečen v krščansko cerkev, so vanj iz katakomb prinesli mnoge relikvije rimskih mučencev, zato so cerkev tudi poimenovali po njih. Pozneje so ime spremenili v Devica Marija in vsi svetniki. Dan, ko so se spominjali posvetitve, pa je ostal 13. maj. 1. novembra leta 735 je papež Gregor III. kapelo v Baziliki svetega Petra posvetil različnim svetnikom in takrat je bil poseben praznik v mestu Rim. Kmalu zatem je papež Gregor IV. 1. november posvetil vsem svetim in ga razglasil za zapovedan praznik v vesoljni Cerkvi. Da bi še bolj utrdil ta dan, je Gregor VII. prestavil praznik s 13. maja na 1. november. Tako je obe posvetitvi združil v eno in praznik je postal še bolj slovesen.

V Sloveniji je 1. november postal državni praznik in se preimenoval v dan mrtvih po letu 1990 z zakonom o praznikih iz let 1989 in 1990.