Delež mladih bralcev leposlovja vse manjši

Delež bralcev leposlovja onstran šolskih obveznosti je bil v vseh generacijah manjši kot delež nebralcev, ključna razlika s preteklostjo pa je sedaj izguba vsakega zadržka pri odkritem izražanju odpora do branja pri nebralcih, torej v kulturni normalizaciji nebranja ter v odkritem in sproščenem izražanju tega odpora.  

Mladi knjig in drugega učnega gradiva (pri tistih, ki branje povezujejo predvsem z učenjem) ne dojemajo več kot v prvi vrsti materialnega artefakta, pač pa tiskane knjige enakovredno nadomeščajo številne digitalne oblike knjig (od pdf-jev do e-knjig) na raznolikih napravah (od telefona in tablice do kindla) in celo videi o knjigah. Tudi za tiste, ki berejo, se branje v digitalnem okolju spreminja, saj platformizacija tekstualnosti vpliva na bralno izkustvo. Digitalizacija branja, torej infrastrukture, v katerih beremo, namreč spreminjajo način branja, saj so zmožnosti tiskane fizične knjige tesno povezane s prakso in izkustvom branja. 

Na drugi strani je zanimiva domala popolna odsotnost kakršnekoli tematizacije pozitivnih (ali negativnih) zmožnosti tiskanih knjig, npr. možnost listanja in obračanja strani, označevanja ali podčrtovanja zanimivejših delov teksta, prenosljivost in možnost branja v različnih položajih ter prostorih, od fotelja do postelje, možnost organiziranja knjig v nek »sistem« (npr. domačo knjižnico) in podobno. Tudi odsotnost tematiziranja teh vidikov branja vsaj deloma govori o zmanjšanem pomenu knjige kot materialnega predmeta za mlade.

Največje število mladih v vsem letu prebere le čtivo za bralno značko ali domače branje, ki ga morajo prebrati v šoli

Mladi si pri branju/učenju pomagajo s številnimi platformami in družbenimi mediji, na katerih obstajajo zapiski, obnove, posnetki knjig itd. Praksa branja, ki jo mladi povezujejo bolj z učenjem za šolo kot z branjem za užitek, se tako umika veliko radikalnejšim in hitrejšim oblikam branja na družbenih medijih in platformah, saj je tam vse skrčeno, zahteva manj časa, manj koncentracije in manj kontemplacije. Če pa že berejo, pa potrebujejo dodatno vzpodbudo, ki jih prepriča v to, da knjigo sploh preberejo. Med to mladi štejejo dobro naslovnico, dober posnetek oziroma priporočilo knjige na Youtubu in podobno.

Branje literature sicer nikoli ni bilo množično, toda danes v percepciji mladih nima več statusa normativno zaželene kulturne in materialne prakse, umeščene v polje t. i. legitimne kulture, ki bi jo bi bilo mogoče uporabiti v simbolnih praksah kulturnih distinkcij.

Za večino mladih branje nepomembna in odvečna praksa, ki je preveč počasna za njihove polimedijske avdiovizualne svetove

Branje zahteva začasno osamitev od sveta družbenih medijev, ki se jim mladi težko odpovedo, saj zahteva zbranost, ki jo težko vzpostavijo in vzdržujejo. Na drugi strani pa obstaja manjšina, ki berejo in katerim branje pomeni pobeg od digitalnega sveta, ki zahteva nenehno delo vzdrževanja vidnosti, delo na samoreprezentaciji in performativnem vzdrževanju »prijateljstev«.

Moralni ideal branja, ki je bil dolgo »neločljiv del kulturne matrice«, je izničen; branje je v teh percepcijah le »kognitivna veščina« brez normativne kulturne avtoritete in pomembne vloge v distribuciji kulturnega kapitala, piše Alternator. 

Foto: Pixabay