Zagovornik načela enakosti opozoril na slabši položaj ljudi z invalidnostmi

Zagovornik načela enakosti je Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE) priporočil, naj pri pripravi sprememb Zakona o prevozih v cestnem prometu konkretneje opredeli, zakaj so nekatere skupine prebivalstva, upravičene do brezplačnega oziroma subvencioniranega prevoza z medkrajevnimi avtobusi in vlaki, druge pa ne. Opozoril je na slabši položaj ljudi z invalidnostmi, ki so zaposleni ali samozaposleni. Imetniki invalidske kartice do te ugodnosti po predlogu novele zakona do brezplačnega prevoza niso upravičeni.

Zagovornik načela enakosti MOPE priporoča, naj pri pripravi sprememb Zakona o prevozih v cestnem prometu konkretneje utemelji, zakaj so le nekatere skupine prebivalstva upravičene do brezplačnega oziroma subvencioniranega javnega prevoza.

Opozarja, da je treba ukrepe, ki določenim skupinam ljudi na podlagi njihovih dejanskih ali domnevnih osebnih okoliščin dodelijo dodatne pravice ali ugodnosti, obravnavati kot posebne ukrepe po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo. Za sprejetje takih posebnih ukrepov pa je treba med drugim vedno gledati na to, da temeljijo na dejansko ugotovljenih slabših položajih tistih skupin ljudi z določenimi osebnimi okoliščinami, ki so jim namenjeni. Treba je določiti tudi cilje, ki jih ukrepi zasledujejo.

Splošno pojasnilo ministrstva iz osnutka predloga sprememb Zakona o prevozih v cestnem prometu, da je ukrep brezplačne uporabe javnih medkrajevnih avtobusnih prevozov namenjen družbeni skupini v slabšem položaju, ne zadostuje za utemeljitev sprejetja posebnega ukrepa, saj je to zgolj trditev, ki ni podkrepljena s podatki. V obrazložitvi osnutka predloga sprememb pa manjkajo tudi pojasnila, kaj točno želi ministrstvo s sprejetjem posebnega ukrepa doseči.

Ministrstvu zato priporoča, naj pripravi analizo glede upravičenosti trenutnih prejemnikov subvencionirane vozovnice in brezplačne uporabe javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza. S pomočjo analize naj preveri tudi, ali bi bilo treba med prejemnike te ugodnosti dodati še kakšno ranljivo družbeno skupino in ji s tem omogoči večjo vključenost v družbo. Na podlagi analize je šele mogoče opredeliti tudi cilje posebnega ukrepa.

Drugi odstavek 18. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo namreč določa, da morajo tisti, ki predlagajo posebne ukrepe, pojasniti legitimnost cilja odprave manj ugodnega položaja oseb z določeno osebno okoliščino, z analizami dokazati obstoj manj ugodnega položaja določene skupine, ter dokazati, da gre pri določenem posebnem ukrepu za potrebno in ustrezno sredstvo za odpravo takšnega položaja.

Zagovornik posebej opozarja ministrstvo na dokazano slabši položaj ljudi z invalidnostmi, ki so zaposleni ali samozaposleni, v primerjavi z drugimi zaposlenimi. Praviloma so zaposleni za krajši delovni čas in imajo zato nižje prihodke od ostalih zaposlenih. Hkrati imajo ljudje z invalidnostmi v povprečju tudi veliko višje osnovne življenjske stroške kot ljudje brez invalidnosti. Status zaposlenosti pri njih zato nujno ne pomeni tudi boljšega premoženjskega stanja, da bi jim lahko samo na podlagi tega onemogočili brezplačno uporabo javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza, kot to velja zdaj in tudi po osnutku predloga sprememb zakona.

FOTO: Pixabay in arhiv Pomurec.com.