Zakaj Slovenija zaostaja v razvoju?

Nedavna diskusija o sprejetju ključnih strukturnih reform, ki bi spodbudile srednjeročni in dolgoročni potencial gospodarske rasti v Slovenije, je naletela na precej burne odzive širše slovenske javnosti.

Osrednji kamen spotike predstavlja set ukrepov, ki ciljajo na zmanjšanje zaposlenosti in realnih neto plač v javnem sektorju z namenom zmanjšanja državne porabe in strukturnega proračunskega primanjkljaja. Diskurz izvedbe strukturnih reform v Sloveniji poteka v klasičnem slogu zahodnoevropskih držav blaginje, kjer tovrstni ukrepi naletijo na jedrnat odpor interesnih skupin na trgu dela, ki v predvidenih reformah pričakujejo zmanjšanje političnih in ekonomskih rent, ki jih uživajo ob togosti in institucionalni neprilagodljivosti, katere reformni ukrepi želijo odpraviti.

Vendar je sam diskurz o reformah podoben političnemu vrtiljaku, kjer sta javnofinančna stabilnost in višji bodoči življenjski standard podvržena lažem, manipulaciji in sprenevedanju političnih elit in interesnih skupin, ki namesto spoznanja, da večje breme dolga ne vodi v narodov blagor temveč na pot grško-portugalskega scenarija, lovijo vsak svoj kos pogače, medtem ko hladna ekonomska realnost opozarja na tektonske premike v naravi gospodarske rasti, razvojnega dohitevanja in makroekonomske stabilnosti Slovenije.

Krčenje javnega sektorja

Lanskoletna spomladanska makroekonomska napoved Evropske Komisije je Sloveniji za letošnje leto napovedala 1-odstotno rast, medtem ko naj bi se ob predvidenih makroekonomskih kazalcih v prihodnjem letu stopnja gospodarske rasti povečala na 1,5 odstotka na letni ravni. V letu 2010 je Slovenija dosegla 77 odstotka razvitosti 15 najbolj razvitih držav v Evropski uniji. Zaostajanje za razvojno ravnjo EU15 se je pričelo že po letu 2007, ko je Slovenija dosegla 81-odstotni prag razvitosti najbolj razvitih evropskih držav. Nizko napoved gospodarske rasti v prihodnjih leta lahko najbolje razložimo z razčlenitvijo ključnih potez ekonomske politike, ki so določale obseg državne porabe. Obseg javnega sektorja v Sloveniji in obseg državne porabe glede na ustvarjeni BDP je previsok. V času konjukture je zaposlovanje v javnem sektorju bistveno presegalo pričakovanja glede gospodarske rasti.

Ocene Mednarodne organizacije za delo (ILO) predlagajo, da je v javnem sektorju v Sloveniji zaposlenih 233.000 ljudi, od tega večino na področju šolstva in zdravstva. Ker ima država pri povpraševanju po delu v javnem sektorju monopol, je raven plač ob danih proračunskih omejitvah ustrezno nizka navkljub višji izobraženosti zaposlenih v javnem sektorju. Vendar javni sektor v Sloveniji trpi za razširjenimi sindromi neučinkovitosti, ki izhajajo iz neracionalne rabe proračunskih sredstev in šibkih pravnih ter ekonomskih mehanizmom. Neracionalna raba proračunskih virov ni posledica specifičnosti procesov znotraj javnega sektorja, ki so povezani z ravnjo zagotavljanja storitev, temveč izhaja iz nizke rasti produktivnosti.

Foto: Ciril Jazbec

Študija Mednarodnega denarnega sklada (IMF) izpred štirih let je pokazala, da je šolstvo v Sloveniji med najbolj neučinkovitimi v EU glede na smotrnost rabe proračunskih sredstev, ki jih država namenja izobraževalni dejavnosti. Osrednja rak rana neučinkovitosti in mrtve izgube, ki jo ustvarja javni sektor, je odsotnost sistemskih vzpodbud za zaposlovanje kompetentnih in visoko izobraženih kadrov, ki bi spodbudili rast produktivnosti. Produktivnost namreč ne pomeni ustvarjanje s fizičnim izčrpavanjem, temveč pomeni več ustvarjanja brez fizičnega izčrpavanja in z več znanja oz. človeškega kapitala. Namesto sistemskega prestrukturiranja javnega sektorja je Slovenija ves čas obstoja doživljala razširitev javnega sektorja s prekomernim in neracionalnim zaposlovanjem, ki je temeljilo na lagodju varnosti zaposlitve, ki jo ponuja javni sektor.

Zmanjševanje zaposlenih v javnem sektorju je neizogibno

Drugič, zmanjšanje zaposlenosti v javnem sektorju je neizogibno, kajti v nasprotnem primeru bodo rastoči stroški dela sprožili čedalje večji delež v ustvarjenem BDP in posledično se breme prevali na zasebni sektor. Stroški dela v javnem sektorju namreč dosegajo dobro petino BDP, medtem ko rastoča državna poraba za plače v javnem sektorju odraža upad produktivnosti in rast mrtve izgube, ki stoji na plečih davkoplačevalcev. Večje davčno breme seveda pomeni manj razpoložljivega dohodka, manj delovnih mest in večjo brezposelnost in nižji življenjski standard. Rigorozen rez v strukturi zaposlenosti v javnem sektorju je eden izmed osrednji strukturnih ukrepov, ki bo determiniral javnofinančno vzdržnost Slovenije v prihodnjih letih.

Upor sindikatov, ki v slogu post-marksistične ideološke vojne svarijo državljane pred socialno katastrofo, zgolj potrjuje naše domneve, da številni zaposleni v javnem sektorju ob nični produktivnosti uživajo lagodje, ki bremeni pleča zasebnega sektorja. Dejstvo, da plače v javnem sektorju v Sloveniji presegajo realne ravni, ki jih upravičuje realna rast produktivnosti, za 20 do 25 odstotkov, opozarja, da je počasna gospodarska rast Slovenije v prihodnjih letih otežena z bremenom javnega sektorja. Brez odločnega reza zaposlenosti in selektivnega prestrukturiranja določanja plač v javnem sektorju, ki zasleduje načelo nagrajevanja vzdolž rasti produktivnosti, bo Slovenija obsojena na desetletje počasne ekonomske rasti.

Aritmetika rasti in razvojna zaostalost

Počasna stopnja rasti Slovenije bo imela usodne posledice za razvojno dohitevanje razvitejših držav. Politična mentaliteta v post-tranzicijskem obdobju je namreč temeljila na umetnem ustvarjanju impresivnosti razvojnih dosežkov. Ob primerjavi doseženega življenjskega standarda z EU27 bo namreč Slovenija ob vstopu držav zahodnega Balkana  precej hitro dosegla povprečni nivo razvitosti. Do leta 2007 je namreč Slovenija rasla precej hitreje od dolgoročnega proizvodnega potenciala.

Sama narava gospodarske rasti Slovenije do leta 2007 na žalost ni temeljila na strukturnih ukrepih, ki bi spodbudili rast produktivnosti temveč na kapitalskem poglabljanju. Ob takšni strukturi gospodarske rasti, ki je bila ob skoraj tretjinskem deležu investicij v BDP primerljivi s stopnjo rasti v rangu razvijajočih se držav, se je v Sloveniji nakopičil investicijski balon v obliki prekomernega zadolževanja. Upad gospodarske aktivnosti reda velikost 8 odstotkov v letu 2009 je posledično privedel do zniževanja vzvoda kar seveda zaradi nizke rasti industrijske proizvodnje zavira proces srednjeročnega okrevanja. Implikacije nizke stopnje rasti, ki po napovedih Evropske Komisije do leta 2013 pričakovano ne bo presegla 1,5 odstotka na letni ravni.

V prihodnjih letih je zato upravičeno pričakovati vztrajno zapiranje razvojne vrzeli med Slovenijo in hitreje rastočimi vzhodnoevropskimi državami. Če bo Slovaška do leta 2013 rasla po 3%, bo v tem času prepolovila razvojni zaostanek za Slovenijo. Tovrstna vrzel v gospodarski rasti med Slovenijo in Slovaško se ob časovni konsistentnosti lahko sprevrže v nenadno izenačevanje dohodka na prebivalca med obema državama. Gospodarsko rast Slovenije v primerjavi z Estonijo in Slovaško ne zavira zgolj pomanjkanje investicij kot to pogosto tarnajo gospodarstveniki, temveč predvsem rigidno institucionalno okolje. Čeprav je imela Slovenija leta 1995 pred Slovaško še več desetletij časovne prednosti, je leta 2009 Slovaška ob desetletju rapidne rasti prehitela raven produktivnosti Slovenije.

Temelj dinamične in vzdržne gospodarske rasti predstavlja fleksibilen trg dela, ki namesto socialne varnosti poudarja dinamičnosti, inovativnost in priložnosti. Slovenija je v iskanju zrna razvojne filozofije posvojila institucionalno ureditev trga dela po vzoru Nemčije, Francije in Italije namesto Švice, Nove Zelandije in Kanade. Rasti produktivnosti, ki oblikuje narodov življenjski standard, ne stimulirajo grandiozne državne investicije in jamstvene sheme za pokroviteljstvo paradržavnih, skladov temveč dinamična in fleksibilna ureditev trga dela.

Foto: Ciril Jazbec

Ekonomska politika, ki v ospredje postavlja socialno varnost in zaščito insiderjev, docela zatira rast produktivnosti in hkrati ustvarja manj priložnosti in višjo brezposelnost. Na žalost je ekonomska politika v Sloveniji pod korporativističnim pokroviteljstvom socialne države izbrala varnost pred priložnostjo. A družba, ki v ospredje postavlja enakost pred priložnostjo in zasebno iniciativo načrtno zatira z obsežnim prerazdeljevanje bo v prihodnosti končala z manj enakosti in manj priložnostmi.

Balkanstaat namesto Rechtstaat

Globlje razumevanje procesa rasti v Slovenija, ki se počasi in vztrajno sprevrača v italijansko-francoski scenarij stagnantne rasti, leži v doumevanju formalnih in neformalnih institucij, na katere se opira gospodarska rast. V tem oziru je Slovenija sicer posvojila institucionalno ureditev, ki podpira vladavino prava in svobodno tržno gospodarstvo. A hkrati je post-tranzicijsko obdobje zaznamovalo pomanjkanje etike in moralnih vrednot, ki podpirajo sistem liberalne demokratične ureditve. Desetletja socialistične vladavine so etiko in moralne vrednote docela prepojila z miselnim balkanizmom, kjer kapitalistični sistem namesto spoštovanja vladavine prava in zagotavljanja lastninskih pravic, prevzemajo korupcija, nepotizem, klientelizem in laži. Tovrstna miselna konstrukcija zasleduje staro sovjetsko načelo propagande, da medtem ko je ena laž tragedija, je sto leži statistika.

Slovenija je še leta 1989 uživala višji dohodek na prebivalca in življenjski standard od Singapurja. Medtem ko Slovenija danes po polžje in stežka dohiteva sivo povprečje evropske razvitosti, Singapur uživa dohodek na ravni ZDA. Medtem ko je Singapur pod vodstvom pragmatičnega in karizmatičnega voditelja Lee Kwan Yew-a užival integriteto pravne države, neodvisen in učinkovit sodni sistem in nizko državno porabo, Slovenija ob osamosvojitvi ni pretrgala moralno-etične sprege s filozofijo balkanizma in ob pokroviteljstvu ustanoviteljev slovenske države sprejela ustavo, ki je namesto zasebne iniciative in trdne vladavine prava poudarjala kolektivistično videnje države kot prerazdelitvenega aparata.

Prehod iz socialističnega ekonomskega in političnega sistema v tržno gospodarstvo so zaznamovala moralna in etična načela korupcije in nepotizma, ki so v celoti neskladni z etičnimi temelji liberalno-demokratičnega sistema. Posledično se je tovrsten moralni relativizem sprevrgel v formacijo interesnih skupin, ki so proces strukturnih reform zavrli z ugrabitvijo države in sistemsko blokado vseh ključnih reformnih ukrepov.

Foto: www.sxc.hu

Vzorec vrednost, ki je sooblikoval politično in ekonomsko podobo Slovenije do osamosvojitve, je pod vplivom kriptokomunistične etike balkanizma, soustvaril zaznavanje, da laganje ni moralno sporno ob zlorabi javnega položaja za pridobivanje monopolnih rent. Balkanski etični sistem, ki v kraji in korupciji ne vidi nič spornega, je namreč neskladen z načeli ekonomske svobode, integritete pravne države in moralnimi vrednotami, na katerih slonijo temelji zahodne civilizacije.

Kam je ekonomski nacionalizem klenega vseslovenstva v zadnjih dvajsetih letih zavozil državo na eni strani odraža sprejemanje neetičnega ravnanja v javnem in zasebnem sektorju in globoko zakoreninjenost socialistične mentalitete prerazdeljevanja v glavah velike večine državljanov. Namesto zasledovanja načel vladavine prava in ekonomske svobode, je Slovenija v zadnjih dvajsetih let postala država, ki ni posnemala nemškega in avstrijskega tipa Rechtstaat, temveč moralno sprevržen in neetičen Balkanstaat, ki se je docela spojil s kulturo zavisti do posameznikove iniciative.

Če bi institucionalna preobrazba Slovenija namesto na načelu vladavine elit temeljila na načelih vladavine prava in ekonomske svobode, bi bila danes raven dohodka in življenjskega standarda bližje ZDA, Singapurju in Švici kot Portugalski in Grčiji. Oziroma kot pravijo besede slavnega britanskega filozofa Harolda Wilson, "tisti, ki zavrača spremembe je arhitekt družbenega razkroja."

Rok Spruk je ekonomist in študent podiplomskega programa "gospodarski razvoj in globalizacija" na Univerzi v Utrechtu.