Dona Vinkovič: najmlajša igralka ŽOK Kema Puconci

Dona Vinkovič je najmlajša članica ženskega odbojkarskega kluba Kema Puconci. V mladem klubu, v katerem je povprečna starost igralk 21,8 let, je Dona s svojimi rosnimi 16. leti daleč najmlajša. A prav tako borbena kot njene starejše kolegice, nam je zatrdila. Navijači jo poznajo po tem, da nosi številko 4 in igra kot sprejemalka ali korektorica, a nekaj več informacij o njej smo pripravili v sklopu Pomurskih novic.

Dono Vinkovič sta z odbojko prvič seznanila starša, ki sta se z njo prav tako ukvarjala v mladih letih. Doma na dvorišču so si podajali žogo in tako se je navdušila za igranje odbojke. Mama jo je prvič peljala na trening odbojke v drugem razredu, ko je imela komaj 7 let. V ŽOK Puconce je prestopila v sezoni 2014/15 na pobudo trenerja Bojana Novaka. Ker so jo zanimali višji cilji kot igranje v 3. ligi pri ŽOK Sobota se je povabilu odzvala. Registrirana je bila pri članicah v prvi ligi.

To sezono je imela dvojno licenco, kar pomeni da je za mlajše selekcije (starejše deklice, kadetinje) zaigrala za klub v Hočah, OK Formis. V klub jo je povabila njihova trenerka mlajših selekcij, saj so takrat imeli velike cilje in so v klubu iskali sprejemalko. Tisto leto je dosegla svoj največji dosežek, saj so v kategoriji starejših deklic osvojile 3. mesto v državi. V Hočah je igrala le eno sezono in v sezoni 2015/16 je zaigrala samo za Puconce, kjer je zdaj že tretjo sezono.

V mlajših selekcijah igra na poziciji sprejemalke, pri članicah pa igra na poziciji sprejemalke ali korektorice. Odbojkarice trenirajo vsak dan. Ob ponedeljkih  in četrtkih imajo poleg treninga tudi fitnes. Ob sredah imajo ponavadi tekme, če pa jih ni, imajo prost dan brez treninga. V torek in petek se na treningih uigravajo in pripravljajo na tekmo. Vsako soboto zvečer ima tekmo s članicami, v nedeljo zjutraj pa ima turnirje z mlajšimi selekcijami (kadetinje, mladinke). Dona sicer obiskuje Gimnazijo Murska Sobota, in sicer športni oddelek.

Šolo nikoli ne postavlja pred odbojko, razen če ima v šoli res pomembne stvari. Pri tem jo podpira tudi oče. »Moj uspeh v šoli je lani bil prav dober, tako da ne morem trditi, da me treningi in tekmovanja ovirajo pri uspehu v šoli. Velikokrat pa preživim vožnjo na tekme v gosteh za zvezki in učbeniki,« pojasni mlada odbojkarica.

Dodaja pa, da je za to, da postaneš vrhunska športnica, definitivno potrebno veliko odrekanj. »Seveda da zamudim zabave ko imamo v gosteh tekmo, ko pa jih imamo doma, pa večere po tekmi preživim s prijateljicami. Moje prijateljice vedo, da je zame odbojka na prvem mestu in me tudi razumejo, ko povem da nimam časa zaradi treningov. Podpirajo me pri igranju odbojke in mi vedno želijo vse najboljše,« še zadovoljna doda.

Dona: »Na treningu si le ti, soigralke, trener in žoga«

Seveda sta trdo delo in disciplina ključna za doseganje odličnih rezultatov. Na treningih je pomembno, da oddelaš to kar ti zapove trener. Prav tako moraš biti 100 odstotno s svojimi mislimi osredotočen na trening in pozabiti na ostale stvari. Tam si le ti, soigralke, trener in žoga, pojasni Dona. Pri vsem tem pa je seveda pomemben odnos med soigralkami. Na igrišču morajo vedno vse stopiti skupaj, saj je odbojka ekipni šport. Na igrišču mora vsaka posameznica pokazati svoj maksimum in se veseliti druga z drugo za osvojeno točko. Na igrišču morajo vse biti prijateljice in držati skupaj, njihovi odnosi izven igrišča pa so lahko drugačni, saj ima vsaka svoje interese. Vendar pa se v ekipi odlično razumejo, kljub starostnim razlikam. Po tekmi se vedno družijo, včasih gredo skupaj na pijačo ali večerjo. Ko pa imajo prost vikend, kar se redko zgodi, ga izkoristijo za skupno zabavo.

Cilji v letošnji sezoni so visoki, še izpostavi Dona: »Uvrstitev med najboljših šest pride vsekakor v poštev, potihem pa upamo tudi, da se bomo borili za medaljo. Do sedaj smo naredile vse po načrtih, mogoče bi lahko odnesle iz gostovanj kakšno točko več. Letos so ekipe v prvi ligi zelo močne in bo potrebno še veliko trdega dela, da bomo dosegle zadani cilj.«

Če pogledamo želje in načrte za naprej pa Dona za klub upa, da bo ta še dolga leta igral uspešno v prvi slovenski ligi, saj imajo v klubu veliko mladih perspektivnih igralk, ki bodo za nekaj let uspešno zastopale klub v 1. ligi. »Moji osebni cilji pa so, da uspešno zaključim šolo in še naprej igram v prvi ligi. Ker pa že od malih nog sanjam, da bom igrala v Italiji upam da se mi bo ta želja s trdim delom tudi uresničila že čez nekaj let, saj je odbojkarska ženska italijanska liga ena najkakovostnejših na svetu.«

Dona se ob vseh njenih športnih uspehih zaveda, da ne bi šlo brez pomoči in podpore drugih. Tako se zahvaljuje staršema za veliko podporo, saj brez njiju danes nebi stala na parketu v Puconski dvorani. Zahvaljuje se tudi trenerju Bojanu Novaku in Sebastjanu Lenarčiču, »ki včasih kljub moji lenobnosti še vedno vztrajata in verjameta vame, ter me iz treninga v trening naučita nekaj novega, kar bom rabila v svoji nadaljnji karieri,« še doda z nasmeškom.

Dodaten zagon pa ji dajejo tudi soigralke, za katere pravi, da so najboljše na svetu in tudi prijateljice, katerim se zahvaljuje, da verjamejo vanjo tudi takrat ko ima najslabši dan. In seveda na koncu gre zahvala vsem navijačem, ki jo spodbujajo na vsaki tekmi. Preden Dona odhiti na naslednji trening, še doda: »Verjemite ali ne, nekaj najlepšega je, ko iz tribun po celotni telovadnici odmeva tvoje ime.«

Foto: ŽOK Kema Puconci in Arhiv Pomurec.com

Več fotografij v spodnji galeriji...