V galeriji Doma kulture Gornja Radgona odprli odmevno razstavo srbskega umetnika

V galeriji Doma kulture Gornja Radgona so odprli novo in hkrati zadnjo letošnjo fotografsko razstavo. Odprtje razstave je bilo priložnost za klepet z avtorjem razstavljenih del, Miloradom Milićevićem, uspešnim fotografom iz Leskovca. Razstava je na ogled do 3. januarja 2017.

V organizaciji Fotokluba Proportio divina iz Gornje Radgone, so v galeriji radgonskega kulturnega doma, odprli odmevno fotografsko razstavo srbskega umetnika Milorada Miličevića iz Leskovca, ki se predstavlja s 25 vrhunskimi črno belimi fotografijami. Na otvoritvi razstave, ki bo na ogled vse do 31. januarja 2017, je prisotne pozdravila direktorica Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur, mag. Norma Bale, razstavo in umetnika pa je predstavila Štefi P. Borko, poroča prlekija on net.

Avtor razstave Milorad Miličević je bil rojen leta 1953. Gimnazijo je končal v Leskovcu, Filozofsko fakulteto smer matematika pa v Nišu. Dela kot profesor matematike na Gimnaziji Leskovac. S fotografijo se aktivno ukvarja od leta 1981, ko je sodeloval na prvi razstavi desetih avtorjev iz Leskovca. Ob razstavljalski aktivnosti je dva mandata vodil FKK Aca Stojanović, danes FK Leskovac. Udeležil se je številnih seminarjev in fotografskih šol eminentnih fotografov. Kasneje je vrsto let sodeloval v organizaciji številnih fotografskih šol, v katerih je bil tudi predavatelj. Za dolgoletno pedagoško delo v fotografiji je prejel naziv učitelj fotografije. Dolgo obdobje se je ukvarjal z dokumentarno fotografijo. Iz tega obdobja se posebej pomembni posnetki skoraj vseh pomembnejših infrastrukturnih objektov s področja južne Srbije.

Iz te dokumentacije je nastala monografija o vodenem sistemu Bajre. Ukvarjal se je tudi z reklamno in industrijsko fotografijo. Sodeloval je na številnih razstavah v Jugoslaviji, Srbiji in tujini, ter za svoja dela prijel več nagrad. Je nosilec naziva učitelj dotografije Foto zveze Srbije in Faa FSS ter naziva Artist FIAP. Ukvarja se z organizacijo fotografskih dogodkov ter klubskih, medklubskih, državnih in mednarodnih razstav...

Kot o Miličevićevih fotografijah poudarja književnik Dragan Radović, gre pri tem pravzaprav za foto poetiko. Neizprosno in nepodkupljivo oko objektiva pušča namreč trajne pečate o vsem minljivem, spreminjajočem in izginjajočem. Ampak fotografija že dolgo ni več samo dokument. »Še posebej velja to za fotografijo Milorada Miličevića, ki sta ga, podobno kot tudi na stotine drugih umetnikov, očarala prostor in svetloba. Za tega umetnika je fotografija zgolj temelj naključnega in realnega, po kateri lastnoročno piše umetnikova duša.  On izbere objekt, počaka trenutek ko bo ujel žarke svetlobe, da jih prenaša ali umiri in da v ustvarjenem pusti svoj pečat. Na eni izmed Miličevićlevih fotografij se je neprevidni ohridski galeb zaletel v objektiv, na prvi pogled uničil prizor, v resnici pa naredil nekaj, kar se lahko poimenuje foto poetika. Ta slučajni trk je pravzaprav simbolična poetološka gesta, s sliko posojeno bistvo umetniške fotografije: začeti pri slučajnem prizoru in ga po aristotelskem principu verjetnosti in nujnosti preoblikovati v stvaritev v umetnosti darovan segment realnega življenja. Iz istega miljeja slučajnosti  so tudi številni ovekovečeni detajli iz mestnih ulic evropskih prestolnic, zamrznjeni trenutki meteoroloških sprememb, ohranjeni prodorni pogledi portretiranih duhovnikov, obrtnikov, mimoidočih... Vsaka Miličevićevih fotografij nam odpira kopico vprašanj«, pravi med drugim Radović.

Foto: FB Zavod Kultprotur

Umetnik Miličević vse to dosega s kontroliranim odmerjanjem svetlih in temnih površin, ravnih in krivih linij, izborom plana. Njegov fotografski rokopis se prepozna po ljudski figuri postavljeni kot etalon, s katerim se meri vse, kar narava daje in kar je človeška roka ustvarila. Tem fotografijam pečat lastnoročnega podpisa dajejo tudi razigrana ozadja pravokotnikov, zidovi, pločniki, temelji ali strehe hiš, samostanskih cerkva in gradov, pred katerimi izstopajo čvrste in kompaktne ljudske figure. »Še ena značilnost teh fotografij, pri kateri se bomo ustavili, je nemir, razburljiva igra dežnih kapljic, snežink, valov snopov svetlobe in nemirnih ter iskrečih prašnih delcev in opilkov. Te tri stalnice (človek, pravokotnik, nemir) so mejniki, ki opredeljujejo prostor duha in kreacije, vendar vedno podvrženi strogim pravilom fotografske obrti. Izven tega je neizmerno prostranstvo, ki ga z objektivom, kvadrat za kvadratom krade in prenaša v umetnost in večnost. Miličević je s svojo veščino trasiral kompleksno, razigrano in zavito ustvarjalno pot. On izhaja iz dokumenta, ga zavestno osmišlja, obdeluje in nadgrajuje; občasno kreira duhovite montaže, da bi, kar smatramo kot največji domet tega umetnika, prišel do stilizirane fotografije, ki se povsem upravičeno lahko označi tudi kot foto grafika«. Prav Dragan Radović in dodaja: »Nesporno dejstvo je, da temelji fotografija, tako kot tudi vse ostale vizualne umetnosti, na eni od najpomembnejših fizikalnih danosti na svetlobi. Vendar ima svetloba samo v fotografiji dvojno vlogo. Je predmet oblikovanja in sredstvo, s katerim se oblikuje; torej fotografija slika svetlobo in slika s svetlobo, ovekoveči sledi svetlobe na predmetih in s to svetlobo z objektivom trajno zamrzne svojo podobo na koščku z amalgami oplemenitenega papirja«.

Več fotografij v spodnji galeriji...