FOTO: V murskosoboški knjižnici predstavili roman Naključni trk avtorice Ivanke Klopčič Casar

Članica društva, pisateljica Ivanka Klopčič Casar, je včeraj, 6. februarja 2017, v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti predstavila svoj novi roman Naključni trk. Z avtorico se je pogovarjala Olga Paušič. Izbrane odlomke iz romana pa je interpretirala Ivanka Tompa. Prireditev je s svojimi pesmimi popestrila pevska skupina Prekmurci iz Tišine.

S predstavitvijo novega romana so v murskosoboški knjižnici počastili slovenski kulturni praznik, se spomnili na Franceta Prešerna in ob enem so želeli pokazati bogastvo slovenskega jezika. O Francetu Prešernu, ki danes velja za največjega slovenskega pesnika, je zapisano veliko, njegova poezija pa je predmet številnih raziskav. Na dan Prešernove smrti država podeli nagrade za kulturne dosežke. Zdravljica je temeljni simbol slovenstva, naša himna. Ob kulturnem prazniku pa se spominjamo tudi drugih kulturnikov. Kultura je namreč skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja in prav skozi kulturo se kaže naše bogastvo. Bistvo kulturnega praznika je skrbeti za kulturno dediščino.

Za Ivanko Klopčič Casar je to četrta izdana knjiga in njen prvi roman. Ostale tri knjige sodijo v zvrst potopisne proze. Avtorica knjige je povedala, da je najprej bila kratka zgodba na računalniku, kateri je vsake toliko časa dodala še kaj, dokler ni ugotovila, da je presegla število besed za zgodbo. Odločila se je, da doda še nekaj besed in nastal je roman, ki ima nekaj manj kot 200 strani.

V romanu avtorica pripoveduje naključno srečanje dveh različnih oseb. To naključje se vleče čez celo besedilo. Dva popolna neznanca, ki ju ločuje veliko razlik, najdeta in odkrijeta neko radost. Pri eni večerji pride do besede naključje (slučaj), ki je sinonim za dvojino. Moški in ženska sta izziv sprejela. Temeljno sporočilo je, da ko nisi zadovoljen s sedanjostjo ali preteklostjo, si je potrebno najti novi izziv.

Oprema knjige

Naslovna fotografija knjige je slika pomurskega akademskega slikarja Mirka Rajnarja in predstavlja pokrajino. Avtorica se je odločila za sliko pokrajine, ker se ji je zdela najbolj primerna. Dogajalni kraj v romanu je na obrobju Goričkega, tik ob meji in prav pokrajina ima v romanu velik pomen. Glavna junakinja Jelka in glavni junak romana Emil sta namreč navdušena nad pokrajino.

Za Emila ima veliko vlogo domačija v vasi na obrobju Goričkega, kamor se želi vrniti. Po svetovni vojni je njegova družina odšla v Francijo. Na Goričkem pa ima še vedno dedka in babico. Želja Emila je, da pride nazaj in si na Goričkem ustvari družino.

Jelki kot literarni junakinji se pokrajina kaže v lepi luči, ker jo opazuje skozi oči izseljenca (Emila). "Privrženost domačemu kraju je v slovenski literaturi pogosta in avtorji opišejo domačo pokrajino veličastno. Privrženost rojstnemu kraju se bolj pozna pri ljudeh iz vasi, mladem vaškem človeku in ne v urbanih naseljih," je povedala avtorica.

Gre torej za dve različni osebi, ki se pogovarjata v prekmurskem narečju. Vendar sta ti govorici različni, saj Emil govori arhaično prekmurščino. Primerjava starega jezika sproža med glavnima junakoma knjige zabavne prebliske. Gre za primerjanje besed in iskanje sopomenk. Pri preseljevanju ljudi jezik plačuje svoj davek, ker se začne izgubljati.

Emil in Jelka sta si zelo različna v različnih pogledih. Njuna ljubezenska zgodba je opisana na zelo romantičen način, ki se je izšel s slabim koncem. Emil je namreč iz Francije odšel v Ameriko in zato sta se srečevala bolj poredko. Gre za zelo oddaljen cilj. Fant svoja zgodnja leta preživi na Goričkem. Življenjski tok pa ga vleče vedno bolj stran v Ameriko in to z željo, da bi zaslužil čim več denarja in se na starejša leta vrnil na Goričko. Jelka je bolj stvarna in mu pravi, da ko se bo navadil velikih mest, mu več ne bo do tega, da bi se vrnil. Emil je namreč od dedka dobil vinograd in tako se še bolj zaveže domačemu kraju. Oba se skozi opredmetenje navezujeta na zemljo.

Jelka je imela v preteklosti grenke izkušnje. Je nezaupljiva do okolice in Emila poimenuje kot darilo angelov, da je prišla iz črnogledosti in sedaj gleda na svet pozitivno. Čeprav zveza ni uspela, ima pozitiven pogled na življenje junakinje.

Samo dogajanje je umeščeno v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bil čas inflacije in se je gradilo na veliko. Gradnja vikendov sodi v ta čas in zavezanost zemlji je dodana od prejšnjih rodov. Takrat je bila zemlja vrednost. Navezanost na lastnino, zemljo in hišo je prišla v kri in nanjo nista imuna niti glavna junaka.

"Zbližanje glavnih junakov je bilo zdravilno za oba. Živela sta vsak zase, kar sta vedela od začetka, da bo tako. Lahkotnost odnosa je obogatila oba. Izid je bolj srečen kot obratno," meni avtorica. Njo reši črnogledosti v preteklosti in odpre nove horizonte. Kar sta doživljala Jelka in Emil je avtorica navedla s citatom Johanna Wolfganga von Goetheja "Postoj trenutek, kako si vendar lep."    

Več fotografij v spodnji galeriji ...