Zlata »Cankarjevka« Anamarija Kelenc: »To je moj svet, v katerem uživam in se obenem učim življenja«

Anamarija Kelenc, učenka 9. razreda Osnovne šole Franceta Prešerna Črenšovci je na tekmovanju za Cankarjevo priznanje pokazala svoj talent v razumevanju domače književnosti in zasedla drugo mesto v državnem merilu. Z njo smo spregovorili o samem tekmovanju, pripravah in o tem, kaj ji pomenijo knjige.

Kako si se pripravljala na tekmovanje za Cankarjevo priznanje? Kaj je po tvojem mnenju najbolj botrovalo tvojemu uspehu?

Priprave na Cankarjevo tekmovanje so se do neke mere začele že na začetku šolskega leta, saj smo že za prvo domače branje prebrali delo Toneta Partljiča Hotel sem prijeti sonce, ki smo ga brali tudi za tekmovanje na področnem in državnem tekmovanju. Za drugi govorni nastop sem pripravila tako imenovano bridko komedijo o agrarnem, Moj ata, socialistični kulak, ki jo je prav tako napisal Partljič, in smo jo brali za šolsko tekmovanje.  Do šolskega tekmovanja sem si še nekajkrat natančno prebrala knjigo in nato zelo uspešno odpisala šolsko tekmovanje ter se tako uvrstila na področni nivo. Do področnega tekmovanja sem še enkrat zelo natančno prebrala zbirko črtic Hotel sem prijeti sonce.

Na področno tekmovanje sem se pripravljala skupaj s sošolci, saj se nas je na naslednjo stopnjo tekmovanja uvrstilo kar nekaj. Po mentorstvom učiteljice Andreje Sever smo se predvsem veliko pogovarjali in odkrivali v besedilih tisto, kar ni jasno in eksplicitno zapisano, vendar lahko ob pogovorih in razmišljanjih odkrijemo v besedilih veliko več kot golo obnovo nekega dogodka. Naša srečanja so bila sproščena, učiteljica nas je učila samostojnega razmišljanja in iskanja novih, nenavadnih povezav. Učenci smo sami delali zapiske o prebranem, in o pogovorih, si jih izmenjali in tako spoznavali tudi mnenja, opažanja in zanimive ugotovitve drugih.

Ko sem izvedela, da sem se uvrstila na državno tekmovanje, sva bili z mentorico zelo veseli. V priprave na državno tekmovanje sem vložila zelo veliko dela, saj je doma nastal kar zajeten kup zapiskov ob branju obeh knjig. Prav tako sva z mentorico natančno pogledali več spremnih besed avtorjevih del in se veliko pogovarjali o samih delih, odnosih med književnimi osebami in samem avtorju. Zelo vesela sem, da se je ves trud, ki sva ga z mentorico vložili v pripravo na to tekmovanje, izplačal in sem osvojila zlato priznanje. Z gotovostjo pa lahko trdim, da je bilo celo šolsko leto v znamenju priprav na to tekmovanje, začenši s prvim domačim branjem.

Po čem si boš zapomnila tekmovanje za Cankarjevo priznanje na državnem nivoju?

Tekmovanje si bom zagotovo zelo zapomnila zaradi obiska pisatelja Toneta Partljiča, ki je vse tekmovalce nagovoril pred začetkom našega pisanja na državnem tekmovanju v Hočah. Prav tako si bom tekmovanje zapomnila po zelo zanimivem naslovu spisa, ki se je glasil Vse se spreminja … A kaj se sploh spremeni? Skozi pisanje spisa sem odkrivala sama sebe, svoje razmišljanje in poglede na določene stvari, probleme, življenje samo … Prav tako mi bodo v spominu ostale tudi temeljite priprave na tekmovanje, ki so mi dale veliko zanimivih in koristnih stvari za življenje in samostojno odkrivanja književnih besedil, ki presega golo obnovo nekega dogajanja. Še posebej sem vesela, da smo za Cankarjevo tekmovanje brali dramsko besedilo in zbirko črtic, ki ju je napisal avtor, ki ima veliko smisla za humor, pa tudi satiričen pogled na svet, saj sem se tako ob branju zelo zabavala in sem se lahko hkrati tudi malo zamislila nad svojim ravnanjem, doživljanjem in pogledom na svet.

Kaj od tega, kar si vključila v svoj razlagalni spis na državnem nivoju se ti zdi posebej pomembno in vredno, da bi delila z mladimi?

Že naslov spisa samega je bila sam po sebi zelo zgovoren in najprej niti sama nisem vedela, kaj naj napišem. A ko sem se poglobila v sam spis, sem videla, da je res … Veliko stvari v življenju se neprestano spreminja (na primer politični sistemi, bogastvo oz. revščina, odnosi med osebami …) vendar se moramo zavedati, da so temelji kljub nenehnim spremembam vedno in posod enaki. Ti temelji so vrednote, pomembne za slehernega človeka, še posebej družina. Ugotovila sem, da pravzaprav brez družine in ljubezni ni ničesar; brez družine in ljubezni ne bi bilo niti nas. Družina in ljubezen sta zato po mojem mnenju najpomembnejši vrednoti v življenju posameznika. Ko sem pisala spis, sem ugotovila, da vse prevečkrat pozabljamo ali celo zapostavljamo družino in se ne zavedamo njenega resničnega pomena. Zato bi vsem rada sporočila, da naj cenijo družino in jo imajo radi, saj pogosto pravijo, da začnemo neko stvar ceniti šele, ko jo izgubimo.

Kako ti vidiš pomen branja in samostojnega razmišljanja ob književnih besedilih?

Sama menim, da te branje popelje v svet domišljije, v katerem se zgodi marsikaj. Meni branje predstavlja nekakršen odklop od sodobnega sveta hitenja in brezosebnih odnosov in dejstvo je, da med branjem pozabim na zunanji svet in vse skrbi. Vsaj za hip. To je moj svet, v katerem uživam in se obenem učim življenja. To, da sama razmišljam ob besedilu, mi omogoča, da bolje spoznavam in razumem, kaj je hotel avtor besedila s posameznim delom sporočiti. Hkrati s tem, da se poglobim v besedilo, vedno bolje spoznavam sebe in svoje poglede in mišljenje ter začenjam sama gledati in razmišljati korak naprej, korak v prihodnost.

Katera književna besedila, ki si jih doslej prebrala, so nate naredila največji vtis? Kaj je tisto, kar te je posebej prepričalo?

Sama najraje berem romane, saj imam rada obsežnejša dela, ki imajo zelo zanimivo zgodbo s številnimi nepričakovanimi preobrati. Imam kar nekaj meni posebej ljubih pisateljev in literarnih del, po katerih zelo rada posežem. Na mojem seznamu najbolj priljubljenih so roman Vojna in mir Leva Nikolajeviča Tolstoja, ki me je očaral s preobrati, zelo zanimivo in vedno napeto, a hkrati zelo poučno in na zgodovinskih virih zelo trdno stoječo zgodbo. Sama zgodba me je prevzela s svojo razgibanostjo, hkrati pa je avtor zelo dobro opisal osebe, motive za njihova ravnanja in dogajalni prostor, da sem si lahko vse lažje in natančno predstavljala. Moj najljubši sodobni pisatelje je Dan Brown, saj so me vsa njegova dela preprosto očarala, še posebej Da Vincijeva šifra. Ta roman je eden izmed mojih najljubših, saj je zame enostavno najboljša mešanica vsega, kar pri knjigah obožujem: napetosti, zelo nepričakovanih in res suuuuper preobratov in spletk ter seveda ljubezni.

Kako ti ocenjuješ predstavitev domačega branja pri slovenščini – kaj ti je tovrsten način dela prinesel, kako ti vidiš svoj napredek, čemu ga pripisuješ?

Letos sem pri govornih nastopih napredovala na kar nekaj področjih. Premagala sem tremo pri govornih nastopih in začela bolj prosto govoriti, obenem sem se bolj poglabljala v sama besedila. Po mentorstvom obeh učiteljic za slovenščino (slovenščino me vsa štiri leta poučuje učiteljica Majda Frančič) sem tudi zelo napredovala na področju pisanja razlagalnih spisov, za kar sem prejela veliko pohval. Svoj zadnji govorni nastop sem zaradi napredka, ki ga tudi sama zaznavam, izvedla dosti bolj sproščeno in zanesljivo in sem bila z njim nadvse zadovoljna. K mojemu napredku so najbolj prispevali nasveti obeh učiteljic ter tudi delo, ki sem ga vložila sama. Vsekakor se je zelo obrestovalo in vem, da mi bo zelo koristilo v srednji šoli, kakor tudi pozneje v življenju, saj sem prepričana, da bo (dobra oz. odlična) knjiga moja večna spremljevalka na poti življenja.