Branko Vratar - Pomurski krojač v Ljubljani

Tekstilna obrt in kasneje industrija je bila nekdaj močna gospodarska panoga na Slovenskem z bogato tradicijo. Po velikih družbenih in gospodarskih spremembah proti koncu 20. stoletja je panoga zašla v težave in bolj ko ne stagnirala. Kot je znano, velja to tudi za pomursko regijo z nekoč velikim tekstilnim gigantom Muro.

A tudi v prestolnici krojača za obleke po meri, skorajda ni mogoče najti, saj vztrajajo le redki. Eden izmed njih je Branko Vratar iz Prekmurja, ki vsak torek odpre vrata svojega majhnega salona za Bežigradom. Ker je v prestolnici večja kupna moč, hkrati pa krojača po meri skorajda ni mogoče najti, se je tudi odločil, da bo tam najel svoj prostor.

S krojenjem in šivanjem se je srečal že od rane mladosti. V tistih časih je bila namreč tekstilna tovarna Mura na vrhuncu, prav tako so nekateri delavci imeli večje plače kot učitelji. Zaradi tega razloga se je nemalo mladostnikov po končani osnovni šoli odločilo za nadaljevanje šolanja v srednji tekstilni šoli. Kasneje je končal fakulteto in se je kot inženir konfekcijske tehnologije zaposlil v omenjenem prekmurskem gigantu.

Foto: pomurje.si

A kmalu so se že nakazovale neugodne razmere in prihod težavnih časov za tekstilstvo. Prekmurski krojač je takrat imel srečo, saj so Rusi iskali strokovnjaka, ki bi na Kitajskem uvajal proizvodnjo tekstila v tovarnah. Za Kitajce je bil zanimiv, saj jim manjka strokovnosti in kakovosti, imajo pa dosti, poceni in pridno delovno silo.

Za razliko od masovne proizvodnje v velikih tovarnah, mora on vse ročno opraviti sam. To je tudi razlog za takšno razliko v ceni, pa tudi življenjski dobi oblačil. Vrednost in ceno pa obleki določajo dejstvo, da je narejena po meri, odvisno tudi od izbranega kroja in materialov. Prepričan pa je, da je treba na začetku vse dobro premeriti in doreči, da kasneje ni treba popravljati. Zanimivo je, da vedno nosi svoje obleke, razumljivo, saj so zanj najboljša reklama.

Foto: VB-Fashion.com

V Tešanovcih zgradil proizvodne prostore

Na samostojno podjetniško pot se je podal, ko je od Rusov dobil res dobro ponudbo, saj je kot glavni tehnolog delal v Moskvi. Izračunal je namreč, da bi moral za takšno vrednost, v tovarni Mura opravljati delo vse do upokojitve. Tudi ko se je vrnil iz Moskve, je za Ruse še nekaj časa obiskoval njihove tovarne po svetu, medtem pa je doma v Tešanovcih zgradil lastne proizvodne prostore.

Tudi oba sinova kažeta vse več zanimanja za krojaštvo; starejši, po poklicu strojnik, zdaj bolj spoznava proizvodni sistem, mlajši pa se izobražuje na ekonomskem področju. Kot sam pravi, sinova v tekstilno panogo ne sili, da pa jima je ustvaril možnosti, če bi se za to odločila.

Za zaključek je za Dnevnik povedal, da vidi prihodnost in potencial za rast tekstilstva, s tem pa tudi za širitev proizvodnje čez mejo. Rast tekstilne panoge bo temeljila na znanju, ki bo vedno bolj redko, tudi v tujini.