https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.pomurec.com/go/203/LOKALNO
https://www.ris-dr.si/go/1011/1886/DRUZINSKI_CENTER_POMURJE

INTERVJU

Milan Horvat: Imeli smo srečo, da je jugoslovanska vojska pri nas izvajala akcije z naborniško sestavo

27.06.2011 ob 10:00  

Ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije in vojne, ki je bila posledica tega, smo se pogovarjali s takratnim načelnikom inšpektorata Policijske uprave Murska Sobota Milanom Horvatom, ki je bil tudi namestnik direktorja Darka Anželja. Za naš medij je spregovoril o tem, kako je vojna potekala skozi oči policistov in kako so se dogodki odvijali.

Kdaj ste na milici slutili, da bo prišlo do zaostritev in kako ste se na to pripravljali?

Po mojem,  da že takrat, ko smo se v Sloveniji odločili za demokratično predsedstvo, s čimer zvezne oblasti niso bile zadovoljne. S plebiscitom in dalje pa se je samo stopnjevalo. Mi smo že takrat imeli podatke, da naj bi prišlo do zavarovanja jugoslovanskih meja v Sloveniji. Kakšne pa bodo razsežnosti, pa nismo vedeli.

Priprave so se začele na obveščevalnem področju, spremljali smo premike vojske, čeprav so nas tukaj njihova kontraobveščevalne službe zafrkavale in vozili prazne tovornjake, tako da nismo točno vedeli, če je kaj pod tovornjakovo cerado ali ne. Koliko je kje jugoslovanskih vojakov, smo skušali ugotavljati glede na hrano, ki so jo dobivale karavle in vojašnice.

Same priprave policistov so se pričele z zbiranjem orožja, iskanje depojev in urjenjem. Pod pretvezo smo usposabljali posebno enoto, tako da se je vedelo, da pri osamosvojitvi ne bo šlo zlahka.

Ste pričakovali, da bo prišlo do vojne?

Moram povedati, da me je takšen močan odziv presenetil. V Pomurju je prišlo v največji meri do agresivnosti oklepnih enot, medtem ko je bila pehota z lahkim orožjem obvladljiva. Cilj je bil, da kot mejni prehodi v Pomurju ostaneta odprta samo Gornja Radgona in Hodoš, ostale pa bi se naj blokiralo. Kasneje se je izkazalo, da ni šlo samo za meje, pač pa tudi za oddajnike in druge strateške cilje.

Verjetno pa smo imeli to srečo, da je jugoslovanska vojska tukaj izvajala akcije z naborniško sestavo, torej z večnacionalno strukturo, kar na Hrvaškem ni bilo več.

Kako je prišlo do prvih zapletov, ko se je menjavalo nacionalne simbole na državni meji?


Cestna podjetja so dobila nalogo, da odstranijo table in zastave SFRJ nadomestijo s slovenskimi, mi, policija, pa smo imeli čez varovanje. Dan pred osamosvojitvijo je prišlo do zapleta v Gederovcih in na Kuzmi, kjer je vojska obkolila mejni prehod in želela preprečiti zamenjavo tabel. Mi smo v pomoč takrat poslali en del posebne enote, nakar se je stvar umirila in se je vojska umaknila v karavlo.

Imeli smo dobre zveze in smo prisluškovali karavlam, vojašnici in kasneje tudi tankovskim enotam. Pogovarjali so se v šifrah, dokler se eden ni izgubil in povedal v nešifri, od takrat naprej pa so se pogovarjali odprto in smo na zemljevidu zlahka označevali, kje je kakšen tank ali samohodka.

Kdaj je prišlo po osamosvojitvi do prvih oboroženih spopadov?

Takrat smo imeli načelo, da slovenska stran ne uporabi orožja prva, to velja tudi za teritorialno obrambo. Ko je bil en desant dveh helikopterjev v Murski Soboti in med pristankom, so naši spraševali, če lahko streljamo. Seveda sem zavlačeval, ker še ni bilo dovoljenja za uporabo orožja. Ljudje so se izkrcali in šele ko sta helikopterja vzletela, smo dobili dovoljenje. 

Istega dne malo kasneje pa je bil desantirani mejni prehod Gederovci in to na dva načina. En del vojske je prišel iz Petanjcev, drugi pa so šli peš iz vojašnice Murska Sobota. Zavedali smo se, da to ne bo dobro. Ker je takrat že bila dovoljena uporaba orožja, smo streljali, da se vojska ne bi približala. Preskok do uporabe orožja je bil kar velik, nekaj časa je bila tišina. Lahko je streljati na strelišču, težje pa v situaciji, ko veš, da lahko nekoga zadaneš. V tem spopadu ni bilo ranjenih ne na naši ne na drugi strani. Mislim celo, da vojska ni odgovorila s streljanjem, to je bilo pozno popoldan, en del se je vrnil v Petanjce, drugi del pa so skrili v obcestnih jarkih. Ker je bil ponoči naliv, so bili povsem premočeni in so se naslednje jutro po pogajanjih predali v Gederovcih.

Se je pa veliko dogajalo v okolici Ljutomera, ko se je Popov prebijal s tanki proti Gornji Radgoni. Slovenska stran ni imela protioklepnega orožja, tudi sicer pa je zmanjkovalo orožja, ostale so praktično samo barikade z napisi minirano, čeprav ni bilo, saj nismo imeli min. Tako je prišlo v Gornji Radgoni do dogodkov, kot jih poznamo.

Prva žrtev med oficirji se je zgodila na Kuzmi. Kaj se je tam dogajalo?

Tisto noč se je ta oficir pogovarjal z vojašnico in bil že nekoliko obupan. Takrat so krožile govorice, da so imeli slovenske vojake privezane za postelje. Del posebne enote in teritorialna obramba sta se zmenila, da ga bodo ostrostrelci likvidirali, danes pa lahko povem, da naj bi šlo za dogovor, da ga ustrelijo oboji hkrati. Karavla se je nato predala.

Koliko žrtev je bilo na območju Pomurja v vojni?

Žrtev na naši strani ni bilo, ne vem pa, če je jugoslovanska vojska sploh kdaj priznala žrtve. Žrtve so zagotovo bile, dva sta zgorela v Gornji Radgoni, spomnim pa se dogodka, preden je Popov prišel v Radgono, ko se je klicalo v Zagreb, kaj naj delajo z mrtvimi in ranjenimi. Takrat so dobili odgovor, da naj jih dajo na en transporter, oni pa gredo naprej. Ttisti transporter naj bi res nekdo prišel priključit in odpeljat. Ampak podatka, koliko je bilo mrtvih na strani agresorjev, pa ni.

Pri policistih so bili trije ranjeni, nekaj ranjenih je bilo pri teritorialni obrambi, medtem ko žrtev ni bilo.

Kakšen je bil razplet vojne?

Sklenjeno je bilo premirje, po Brionski deklaraciji naj bi se vojska umaknila v vojašnice in tam ostala. Dogodki so se nato začeli odvijati drugače. Tu so bili opazovalci Evropske skupnosti, policijo so obtožili, da smo kršili označbo rdečega križa. Namreč vojska je konstantno uporabljala helikopter z znakom rdečega križa, kar smo ugotovili in tudi posnetki novinarskih dopisnikov so to posneli. Na srečo smo dobili amaterske posnetke, ko je helikopter pristajal, da je imel gor raketne rampe, saj po konvenciji ne sme helikopter z rdečim križem imeti nobene oborožitve.

Po sklenjenem premirju smo na policiji dobili tudi povelje, da zamenjamo slovensko zastavo z jugoslovansko na mejnem prehodu v Gornji Radgoni, kar seveda nismo naredili. Namreč odločitev o umiku vojske je prišlo relativno pozno, konec julija ali avgusta.

So se tekom vojne zgodili še kakšni zanimivi dogodki?

Ena zanimivost tekom vojne je bila, ko je bila izredna seja parlamenta in smo policisti morali vse pomurske poslance peljati v Ljubljano. Na reki Muri so bile barikade, Popov je prodiral proti Gornji Radgoni in je bil problem, kako mimo vsega, kar se je dogajalo, prepeljati poslance do Ljubljane. Takrat smo se dogovorili, da jih peljemo preko Avstrije, kar pa ni umetnost, pač pa, da smo jih peljali z oboroženim spremstvom.

Soočali smo se tudi z vojnimi ujetniki. Najprej smo jih vozili v gasilske domove in ker jih ne sme varovati vojska, je to padlo na policijo. Tako smo vodili dva velika centra za ujetnike, na osnovnima šolama Puconci in Bogojina. Najprej je bilo potrebno centre usposobiti, nato pa se je ujetniko lahko predajalo rdečemu križu ali staršem, če so prišli iskat iskat sinove.

Ena od stvari je bil tudi izvoz za tovarno Muro. Mejnih prehodi so bili zaprti, edino čez Gederovce je po dogovoru lahko potekal izvoz, brez carinjenja.

Ali dvajset let pozneje obžalujete kakšno odločitev?

Človek ni nikoli dovolj pameten, odločiš in reagiraš, kot veš in kar je v tistem trenutku najbolj pametno v okviru zmožnosti. Verjetno smo storili veliko napak, ampak nič usodnega. Vojno smo izpeljali brez nepotrebnih žrtev, smo sorazmeno zakonsko in strokovno vodili stvari, da ne bi kršili konvencij. Meni so sicer očitali, da nisem dovolil, da nismo sestrelili že prej omenjeni helikopter. Lahko jim samo rečem, kaj bi pa imeli od tega. Bili bi morda dva, trije mrtvi na drugi strani, ne ve pa se, kakšna bi bila reakcija na to. Po vojnem stanju je bil pri policistih težava prehod v normalno stanje in v to se je vložilo ogromno napora.

    Fotogalerija

    Komentarji

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.