"Saj pa uporabljam splet za šolo - kopiram z Wikipedije in downloadam z Dijaski.net"

Uporaba interneta pri mladini je čedalje pogostejša, vsi vedo točno, kaj je potrebno vpisati in kam, da najdejo določene stvari zase, vsi vedo vpisati Facebook, koliko pa jih ve pobrskati za koristnimi stvarmi za šolo?

Danes je praktično skorajda vsakemu učencu na dosegu internet, ampak ga cenijo veliko manj kot tisti, ki ga doma nimajo. Ti ga posledično uporabljajo redkeje, kakor nekdo, ki ima doma dostop do njega, kar posledično prinese tudi to, da ga veliko bolj pametno izkoristijo, na primer za šolske potrebe, saj je v večini to primarni namen uporabe spleta tistih, ki doma nimajo dostopa do njega. 

"Saj pa uporabljam splet za šolo - kopiram z Wikipedije in downloadam z Dijaski.net"

Foto: www.sxc.hu

Na spletu se pojavlja mnogo napak, resničnost podatkov pa je včasih tudi težje preveriti in tarča takšnih napak so tisti, ki nimajo dovolj predznanja. Učenci pravijo, da za šolo brskajo največ po slovenski Wikipediji, bodisi v Google vpišejo ključne besede ali pa kar downloadajo že narejene naloge za šolo. Le redki pa se vprašajo o verodostojnosti le teh. En človek stori napako, ko vnaša vnos v kakšno stran, kakor je Wikipedija, prvi učenec naredi seminarsko na podlagi dejstev z le te ali katere koli druge strani in jo naloži ter omogoči možnost, da drugi uporabniki interneta to datoteko shranijo in uporabijo naprej. Vsaka naloga, ki je naložena za šolo in je dostopna širši množici, se zelo hitro razširi in jo shrani vsak mesec novo število ljudi, ki potem širijo tudi naprej morda le eno napako, ki je pomembna in lahko „uniči“ celotno znanje učenca.

Miško Kranjec je napisal Soči, umrl je leta 1988

Dijakinja 4. letnika z Ekonomske šole Murska Sobota, ki je želela ostati anonimna, je z nami delila svojo izkušnjo, ko so v tretjem letniku pri slovenščini vsi imeli skorajda identične predstavitve Miška Kranjca. Kasneje so vsi dobili nezadostne ocene (le v beležko in ne v redovalnico) s pojasnilom, da so lenuhi in da so Miška postarali za kar nekaj let ter dodali njegovim delom tudi nekaj novih, še nepoznanih del.

Učenci raje klepetajo s prijatelji

Tudi profesorji imajo svoje mnenje in najpogostejše je prav strinjanje s profesorico z ekonomske šole, da učenci zaradi spleta postajajo lenobni, saj imajo vse več stvari prinešenih na pladnju. Prav tako učenci splet uporabljajo zgolj za komunikacijo s prijatelji in t.i. „neumnosti“, zelo malo pa jih splet uporablja, da bi razširili svoj spekter znanja in začeli na svet gledati z bolj "širokim" pogledom. Učenci pa se branijo tudi s tem, da prebirajo razne novice na spletu – vprašanje pa je, koliko od teh novic je takšnih, ki nam dajo vedeti kaj novega s področja znanja, vsekakor pa je vsaka tema, vsaka novica vir nečesa novega, kar nam spet razširi naš pogled na svet.

Prof. Vincetič: "Najbolj srečen pa sem takrat, ko vem, da so me presegli."

O mnenju glede učencev in njihove (ne)koristne uporabe spleta (čeprav tudi komunikacija s prijatelji, ohranjanje stikov itd., ni tako nekoristno početje) ter o tem, kaj je drugače od nekoč pa do danes, ko imamo internet na dosegu povsod, smo povprašali tudi profesorja Milana Vincetiča, ki na SPTŠ Murska Sobota poučuje slovenščino.

 „Za svojo rast potrebuje človek tri dejavnike: dobrega zdravnika, dobrega duhovnika in dobrega učitelja. Prva dva vplivata na zdravje telesa in duha, vendar ne zgolj v držo »stroja napetih mišic« ali ponižnega kristjana, temveč skeptika, zadnji pa mu mora predvsem razširiti obzorje. Danes smo prevečkrat priča, da naš pogled ne seže čez ograjo lastnega dvorišča, zato še kako velja witgesteinova maksima, češ »meje mojega jezika so meje mojega sveta«.

Učencem, ki jih poučujem materinščino, želim predvsem razširiti pogled na svet, zato svoje učenje navezujem tako na zgodovino, umetnost, znanstvene izsledke, politiko kot vsakdanje dogodke. Ne maram bogaboječih in ponižnih učencev/dijakov, temveč predvsem vedoželjne in radovedne. Tiste, ki imajo »uka žejo«, tiste, ki vedo, da nam šola ponuja zgolj markacije v pravo znanje.

 Čisto preprosto: da pri razlagi učenca tako vznemirim, da začne iskati globlje, kajti najslabši učenci so tisti, ki prepričani, da njihov učitelj »vse ve«. Jaz še zdaleč ne vem vsega, niti približno, zato sem zelo vesel vsakršne nove informacije mojih učencev, prav tako sem jim hvaležen, če me popravijo, najbolj srečen pa sem takrat, ko vem, da so me presegli. Takrat je moj »učni cilj« dosežen, zato si še kako želim, da bo slednjih učencev/dijakov z vsakim dnem še več.“ 

Vsaka nova generacija bolj obvlada računalnike in uporablja manj lastnega znanja v šoli 

Tudi besede prof. Vincetiča podpirajo še marsikateri drugi profesorji in učitelji ter tudi drugi starejši, ki imajo opravka z mladino in si želijo, da bi lahko internet nudil učencem tudi dodatno znanje, ki bi ga lahko uporabili v šoli in ne le zabavo ter izhod v sili, ko jim teče voda v grlo za seminarske naloge in podobno. Vse težje bo zagotovo to uresničiti, saj vsaka nova generacija bolj obvlada računalnike in ima svetovni splet v majhnem prstu, saj natančno vedo, kje, kako in kaj iskati.

Problem nastane, ko ne vedo iskati stvari za šolo, vse ostalo pa najdejo v minuti. Strokovni delavci šol, ki poučujejo že dlje časa, pa tudi pravijo, da pogrešajo čase, ko so učenci dejansko sami delali seminarske naloge, referate in ostalo, saj so se takrat tudi sami nekaj naučili, in čase, ko so učenci še imeli več zanimanja za pouk, kakor danes, ko jim je veliko bolj pomembno biti ves čas "online" na Facebooku in tipkati SMS sporočila.

Seveda pa se najdejo  tudi svetle izjeme, ki bodo pravo nasprotje vsega napisanega v članku oziroma izjeme, ki uporabljajo internet in splet resnično za koristnejše namene ter za odpiranje novih pogledov na svet.