Štefan Šimonka iz Kapce je čebelar že 47 let

Čebelarsko društvo Kapca pri Lendavi je sicer mlajše, a kljub temu delovno in aktivno društvo. Čebelarji pridelujejo več vrst medu in si po svojih močeh prizadevajo za čebele in njihovo varovanje v naravi. Kljub temu, da je društvo malo številčno, za čebelarje pripravljajo različna strokovna izobraževanja in seminarje.

Društvo je vezni člen Čebelarske zveze društev Pomurja, ki društvo pomaga po svojih močeh. Oni dan smo se pogovarjali s čebelarjem Štefanom Šimonko iz Kapce pri Lendavi, ki je čebelar že 47 let, hkrati pa je tudi predsednik Čebelarskega društva Kapca.

Šimonka, čebelar z dolgoletno tradicijo, je svoje življenje posvetil skrbnemu delu s čebelami. Pravi, da čebelarstvo ni zgolj poklic, temveč način življenja, ki ga spremljajo vzponi in padci, ljubezen do čebel pa ostaja vedno v ospredju.

Začetki in prva ljubezen do čebel

Štefan nam je zaupal, kako je stopil na svojo čebelarsko pot. »Nekega dne sem šel pomagat v čebelnjak, pri točenju medu in drugih opravilih. Spoznal sem dobro plat tega dela, zato sem se odločil, da bom tudi sam postal čebelar,« pripoveduje. Svojo prvo izkušnjo z medom je doživel pred 47 leti in od takrat čebelarstvo ostaja njegov način življenja.

Njegova čebelarska pot se je začela skromno, s petimi čebeljimi družinami, a kmalu je njihovo število naraslo na petnajst, nato pa celo na 130. Sčasoma je Štefan zaradi različnih razlogov število zmanjšal na današnjih 50 družin. »Čebele sem imel v domačem čebelnjaku in jih vozil na čebeljo pašo na Pohorje in Goričko,« pravi.

Izkušnje in nagrade

Z leti se je Štefan izpopolnil in pridobil bogate izkušnje. Ponosno pove, da je z akacijevim medom na pomurskem ocenjevanju medu prejel zlato medaljo. Pravi, da je za kakovosten med potrebno veliko truda in znanja, saj morajo čebelarji paziti na vsak detajl, ki vpliva na čebele in pridelavo medu.

Raznolikost pridelka skozi leta

Štefan je skozi svojo kariero prideloval različne vrste medu. »Točim cvetlični in akacijev med. Pred leti pa sem še točil gozdni, lipov in kostanjev med,« pojasnjuje. Čebele v njegovem čebelnjaku neumorno prinašajo cvetni prah, iz katerega nastaja med. Prodaja ga podjetju Medex Ljubljana, nekaj pa ga proda tudi doma in na tržnicah.

Sodobni izzivi čebelarstva

Čebelarstvo danes ni enako kot nekoč. Štefan poudarja pomen izobraževanja in inovativnosti: »Čebelar mora biti vedno pripravljen, imeti čebele na kolesih in z njimi živeti.« Pravi, da je mobilno čebelarjenje ključ do ekonomičnosti, saj je treba čebele voziti na pašo.

Letošnja čebelarska sezona je bila slaba, predvsem zaradi vremenskih razmer. »Pozimi je bila pozeba, kasneje pa suša. Na poljih ajde ni nič medilo,« razlaga. Dodaja, da vremenske spremembe vse bolj vplivajo na čebele in pridelavo medu, kar zahteva dodatne prilagoditve pri čebelarjenju.

Problematika cen in prodaje medu

Štefan je kritičen do sedanjega stanja na trgu medu. »Med se ponekod prodaja pod ceno, kar čebelarje postavlja v težak položaj,« pravi. Ogorčen je, da mnogi ne cenijo truda, znanja in dela, ki je vloženo v vsak gram medu. Kljub temu čebelarji Čebelarskega društva Kapca vztrajajo in z ljubeznijo do čebel nadaljujejo svojo pot.

Društvene aktivnosti in skrb za ozaveščanje

O delu društva in njihovih aktivnostih nam je Štefan nanizal nekaj podatkov: »Letos je društvo ob pomoči občine Lendava pripravilo prvi medeni dan in pri vaškem domu odprlo info točko »Panj«.« Takšne pobude so po njegovem mnenju ključne za ozaveščanje ljudi o pomenu čebel za okolje in prehransko varnost.

Štefan Šimonka svojo strast do čebel ohranja že skoraj pol stoletja. Kljub izzivom, s katerimi se sooča sodobno čebelarstvo, ga njegovo delo še vedno osrečuje. »Čebele so v veliki meri zadolžene za opraševanje sadnega in drugega drevja ter rastlin. Vsaka žilica medu je pomembna za prehrano ljudi,« poudarja na koncu.

Foto: Jože Žerdin